je skušala najti vse mogoče ovinke, da bi obšla versajsko pogodbo in se okrepila. Pri tem ji je šla na roko mednarodna komisija; ta je večinoma pazila, da nemška vojska ni presegla kvote sto tisoč mož pehote, na gradnjo utrdb na vzhodni meji pa je pozabila. Mornarico so okrepili do dovoljene kvote, potem pa so poslali inženirje na Nizozemsko, da so se učili obrti gradnje ladij in podmornic. Ko se je Nemčija začela oboroževati, jih je poklicala v domovino. Z njimi si je ustvarila bazo strokovnjakov za nemoteno gradnjo plovil. Versajska pogodba je od Nemcev zahtevala tudi ukinitev vrhovnega vojaškega štaba; res so ga ukinili, toda namesto njega so ustanovili truppenamt in ta je opravljal iste naloge z istimi ljudmi. Še več: Nemci so z Rusi 1922. podpisali rapalsko pogodbo – dovoljevala jim je skrivno urjenje mož in testiranje vozil ter drugih naprav v Sovjetski zvezi, v zameno pa so Rusi lahko obiskovali nemške vojaške šole. Leta 1927 so Sovjeti v Kazanu ustanovili tankovsko šolo, v kateri so imeli tudi nemške razrede, delavnice in poligone. Tja je odpotovalo veliko nemških strokovnjakov iz tovarn Krupp, Daimler in Rheinmetall ter na teh poligonih preizkušalo svoje prototipe. Enako je bilo z letalsko šolo v Lipetskem, ki jo je sofinancirala Nemčija, v zameno pa so lahko bili pri urah letenja tudi nemški učenci. Nemčija se je torej na vojaškem in strokovnem področju kljub versajski pogodbi zelo dobro znašla in je trideseta leta preteklega stoletja pričakala strokovno dobro podkovana. Skrajnost versajske pogodbe je na plano naplavila desne in leve ekstremiste. Desničarji so nemškim industrialcem in srednjemu razredu po