Kaj se pravzaprav zgodi tedaj, ko se začnemo pogovarjati o rasti cen na splošno? Branjevka na tržnici, ki je dolga leta životarila ob prodaji svojega zrnja, je lepega dne spoznala nekoga, ki je bil pripravljen odkupiti celotno malho pridelka. Naslednji dan je branjevka zvišala ceno za desetino, njena konkurenca na sosednji stojnici je storila isto in prav kmalu so ji sledile vse branjevke na tržnici. Naslednjega dne se je zgodba ponovila. Cene je moral zvišati vaški pek. In ker je postal kruh dražji, so višjo ceno zahtevali tudi zidarji in vozniki avtobusov. A tudi bančni uradniki si včasih privoščijo sendviče … Malo za šalo, precej zares se je nekaj podobnega zgodilo tudi na svetovnem, čedalje bolj globalnem trgu. Medtem ko nenavaden razvoj Kitajske spodbuja ladjarstvo in gradnjo ladij do te mere, da so ladjedelnice in jeklarska industrija po vsem svetu zasedeni za več let vnaprej, po drugi strani spodbuja tudi proizvodnjo avtomobilov in porabo nafte. Sod nafte še nikoli ni bil tako zasoljen, kot je zdaj. Milijarde pridnih rok na Daljnem vzhodu tudi čedalje raje in čedalje več jedo. Hrane, za katero se je zdelo, da je je bilo še pred desetimi leti na pretek, zdaj ni več preveč. Toliko bolj, ker ljudje zahtevajo čedalje bolj zdravo in neoporečno hrano, kar tudi čedalje več stane. V takem trenutku se kaj kmalu najde pogumnež, ki se ne boji več temeljnega tržnega načela (konkurence) in za svoj izdelek zahteva višjo ceno. Tu se začenja spirala začaranega kroga prelivanja bogastva, ob kateri lahko politiki in njihovi svetovalci teoretizirajo, kolikor hočejo. Nazadnje so za to spiralo najbolj odgovorni prav oni, ker niso dovolj modri, da bi lahko pravočasno vzpostavili mehanizme, ki bi preprečili (blažili) vrtinec inflacijske katastrofe. Inflacija namreč pomeni predvsem jemanje na enem koncu in neupravičeno kopičenje bogastva na drugem. Torej neravnovesje, ki ne obeta dobrega.