Ni lahko biti dobrohoten in dobrodelnež. Še posebej, če si pripadnik Natovih sil v Afganistanu. Ljudje tam ne razumejo visokih humanitarnih ciljev, ki so si jih zastavili Nato in Američani. Da Afganistan spremenijo v civilizirano, humano, miroljubno, tehnološko razvito in oh in ah državo. Afganistanci Američanov in njihovih evropskih bratov po orožju nikakor ne sprejemajo kot osvoboditeljev, ampak, neizobraženi, kot so, ter kljub veliki in raznovrstni pomoči kot okupatorje. To boleče spoznanje marsikateremu vojaku in generalu krati miren nočni spanec. Deloma tudi zato, ker nikoli ne vedo, kdaj jim bo pod posteljo počila bomba, ki jim jo nastavijo prav tisti Afganistanci, zaradi katerih so Američani in Nato v Afganistanu. Vse to kljub temu, da so se Američani, ki vodijo humanitarno akcijo »Naredimo Afganistan turistom prijazno državo«, že v Vietnamu naučili, da se vsega ne da narediti samo z napalmovimi bombami, in so dodali nov element – humanitarnost, ki naj preplavi srce in razum Afganistancev. Vsaj toliko, da vzljubijo Američane. In ravno nad to dodano vrednostjo Afganistanci, ki bi radi prišli do belega kruha brez lastnih žrtev, nergajo. Poglejmo nekaj konkretnih primerov njihove nehvaležnosti in nerazumevanja človekoljubnosti. Ko so se nedavno vaščani iz vasice v pokrajini Kunduz zbrali okoli dveh cistern z nafto, ki so ju na cesti zapustili talibani, da bi se oskrbeli z gorivom in gretjem za zimo – ta zna biti v teh krajih zelo huda –, so po njih treščili nemški bombniki in pobili 90 ljudi. Vaščani so protestirali pri predsedniku Karzaju osebno, namesto da bi nemške bombe razumeli kot pomoč, ki naj jim razsvetli um, da ni lepo jemati, kar ni tvoje, saj so nafto talibani ukradli Američanom. Lani so odrešitelji Afganistana večkrat z bombami zasuli poročna slavja. V enem primeru so ubili 70 veselih in razigranih svatov in tako pomagali Afganistancem dojeti, da v civilizirani državi na svatbi ne gre streljati v zrak ravno takrat, ko nad njihovimi glavami nebo preletavajo zavezniški bombniki. V neki vaziristanski vasi so Američani po srditih bojih pregnali talibane. Takoj so se hoteli usesti v srce domačinom in so zgradili šolo, v katero so začele hoditi tudi deklice, česar talibani ne marajo. Američani so šli naprej širit demokracijo, talibani so se vrnili in šolarke tako pretepli, da jim naslednjih dvajset let ne bo prišlo na misel prestopiti šolski prag. V drugi vasi so po odhodu Američanov talibani pobili nekaj družin, pri katerih so našli vreče z ameriško humanitarno pomočjo. Junija letos je britanski hercules s 5000 metrov odvrgel zaboj z letaki, v katerih so zavezniki pozivali Afganistance, naj gredo na volitve, naj namesto maka, ki je osnova za opij, gojijo kakšno drugo kulturo, bučke, denimo, naj gredo iskat humanitarno pomoč, naj se ne otepajo ameriške pomoči pri gradnji demokracije, naj... Zaboj je padel na neko deklico in jo ubil. Britanci so se opravičili, odločno sprožili že štiri mesece trajajočo preiskavo incidenta, obljubili, da bodo metali manjše zaboje. V sosednjem Pakistanu se je nori taliban razstrelil sredi skupine ljudi, ki je čakala na humanitarno pomoč. 32 mrtvih. Doslej je za posledicami široke mednarodne vojaške in civilne pomoči Afganistancem umrlo svojih 20.000 do 28.000 Afganistancev. Pa kljub temu tem Afganistancem ne pride do src in možganov, da je vse to početje samo njim v prid, in se vseskozi nekaj pritožujejo.