Že Kelti in Rimljani so si bolečine lajšali v topli vodi številnih termalnih virov, zaradi katerih je madžarsko glavno mesto od 1937 uradno priznano zdravilišče. Eden izmed najimenitnejših gostov je bil cesar Friderik Barbarossa, ki se je tukaj ustavil 1189. na križarskem pohodu v Sveto deželo. Turki, ki so v 16._stoletju zasedli mesto, so že po svoji tradiciji načrtno podpirali kopanje: iz 123 izvirov tople vode vsak dan priteče 50.000 kubičnih metrov vode s temperaturo od 22 do 77 stopinj. Ta voda je bogata z rudninami. Zanesljivo lajša bolezni dihal in težave z gibanjem. Včasih so celo verjeli, da zdravi kugo in sifilis. Vezir Arslan paša je okrog 1550 dal med gradom in Donavo zgraditi s kupolo okrašeno "kraljevo kopališče"; okrog 1827. so ga še razširili. Priljubljeno "cesarsko kopališče" so 1806. prevzeli usmiljeni bratje; njegovo dvonadstropno zasnovo je ob koncu stoletja arhitekt Jszef Hild predelal v klasicističnem slogu in ga povezal s kopališčem Lukcz iz dobe madžarskega eklekticizma. Največ izvirov vroče vode prihaja iz hriba Gellrt na desnem bregu Donave. Za turškim kopališčem Rudas - tudi to ima kupolo ter osmerokotni bazen - leži kopališče Raitzen, najljubše kopališče kralja Matije Korvina, zraven sta hotel in termalno kopališče Gellrt. Ta razkošni hotel je bil zgrajen 1912 v zanesenjaškem budimpeštanskem secesijskem slogu in je svetovljansko nasprotje kopališču Szchenyi v Mestnem gozdičku. V zamegljenih bazenih ljudskega kopališča, bogato okrašenega z bronastimi kipi, reliefi in okenskimi mozaiki, lahko kopalci igrajo šah na plastičnih šahovnicah, ki plavajo na vodi.