Kadarkoli me odnese v te kraje, to pa ni tako redko, se z veseljem zapeljem čez Drnulk. Če prej ne, je sam prelaz velik stop znak. Zadnjič sva se s prijateljem po dnevu idrijskih grap - pozno je že bilo - na Drnulku iz avtomobila zvalila naravnost v spalni vreči. Šele v zgodnjem jutru je po cesti odpeljalo nekaj avtomobilov, sicer pa ni nobenega prometa in tudi čez dan ni drugače. To niso prometni kraji, vsaj ne na dolinski način. Nad Drnulkom je kraj, vreden sprehoda in obiska: Vrše. Do Velikih Vrš sicer drži ozek makadam, ampak kdo bi se vozil, če gre lažje peš? Na Vršah je bilo svojčas nekaj domačij, zdaj je del nekdanjih njiv preurejen v pašnike. Goveda se pasejo z razgledom, za katerega jim je najbrž malo mar, in v največjem hribovskem miru, ki jih verjetno ne moti; nekoliko ga poživijo le obiskovalci za konec tedna. Vrše obdajajo strmine, planotasta uravnava se zato še bolj zdi kot nekakšen otok. Na njegovem robu je nekaj vzpetin in mimo zaraščajočih se njiv in pašnikov Malih Vrš k sebi zvabi Škopica. 863 metrov visok kucelj ne dočaka veliko obiska, zato je na njem skoraj vedno samotno, predvsem pa nadvse razgledno. Ne le v prostor - dol proti Idrijci, na Vojsko, čez Cerkljansko hribovje in še marsikam - ampak tudi skozi čas. Občutek še okrepita srečanje z minevajočimi hišami na Vršah in spoznanje moči časa, ki v nekaj desetletjih spremeni obdelano pokrajino nazaj v gozd. V njem marsikje kot varuhi tega samosvojega, po prvinskem dišečega sveta, stojijo skalne postave. Navidez trdno, ampak tudi one se v svojem času spreminjajo, dokler ne izginejo v valovih časa. Vrše (z njih se daleč vidi) niso kraj kar tako.