Roman je spisan v obliki kratkih, tesno navezanih poglavij in v preprostem jeziku, s poudarki na pravih mestih. Pripovedovalec bralca nagovarja neposredno in pred njim gostoljubno razkriva svoja »čudovita čustva in temne misli«. Slikarjeva stanja dodatno ilustrirajo sanje, vpliv nadrealizma pa je mogoče zaznati tudi v liku glavne ženske osebe, ki v marsičem spominja na znamenito Bretonovo Nadjo. Slikarjevo temno in svetlo plat simbolizira dvojnost prizorišč; razvpiti »temni« deli mesta, kjer išče pozabo in »svetli« parki ter avenije, kjer se srečuje z zaželeno žensko. Osebe Sabatovega romana so v najboljšem primeru povezane z dvižnimi mostovi ali pa zaprte vsaka v svoj predor, v katerem stik omogočajo le na redko posejana okna. Ali pa, in to je verjetneje, je predor en sam, slikarjev (avtorjev), in njegov ujetnik je dokončno ločen od ostalega, idealiziranega sveta, iz katerega le kdaj pa kdaj kdo pokuka k njemu. Bolehni deček, ki je svet spremljal predvsem skozi okno, odraste v »bolnega« slikarja, prikovanega ob okno svojega predora, a za bolezen seveda nista kriva sama, pač pa »zelo zapleteni« svet, v katerem »srečo obdaja bolečina«.