vasi, tako da jo je tudi ona pozneje imenovala samo Njiva. Prijateljica je bila nad njo navdušena. Da je polna pozitivne energije, je rekla, ko sta poslušali slavčka in uživali ob hladnem vetru, ki je pihal od Črnih hribov. Sedaj jo je vabilo morje na italijanski strani. Ko je potegnil jugo, se je z obale slišala glasba in Marija je sanjala, kako poležava na soncu, kako uživa ob sladoledu in se utaplja v živih zvokih natrpane plaže. Pravzaprav je bila nekoč tega naveličana. Spomnila se je, kako je kot otrok požirala kmečke romane in sanjala, da bo nekdaj gospodinjila na kmetiji. Pred starši se je teh sanj sramovala in klonila je njihovi želji ter se vpisala na visokošolski študij. Pa je še sanjala o domačiji z murni in makom, ki se ziblje v poletnem vetru med rumeno pšenico. Sedaj je imela njivo in skrivnostne poletne noči, ko so se iz krošenj orehov oglašale sove. Sedaj je imela hišo, o kateri je sanjala kot otrok. Sploh ni vedela, kdaj je vzljubila to samotno kraško vasico nad morjem. Morda ob večerih, ko se je vonj borovcev spajal z vetrom z morja. Morda že prvi dan, ko je s cerkvenega griča gledala, kako se zeleni borovi gozdovi utapljajo v modrini tržaškega zaliva. Prvič v življenju je čutila, da je nekje doma. Marija je vstala, videla je, da prihaja že večer. Razpoke na njivi so bile tako globoke, da bi vanje lahko vtaknila dlan. Rastline bodo pogoltnile, se je zbala in pomislila, da je morda to požiralnik, o katerem je pisal Prežihov Voranc. Nasmehnila se je in kljubovalno zrla v sonce, ki je zahajalo na obzorju. Še bomo videli, kdo bo zmagovalec, je pomislila in se z “zalivačem” v roki napoti-