Goran Dragič je spravil Omarja Cooka v žep, tako v obrambi kot v napadu, kjer zadeval (trojke 4:5), skakal (sedem ujetih žog) in podajal (pet asistenc) kot za stavo. V igri najboljšega igralca tekme (tako dobro v dresu Uniona Olimpije morda sploh še ni igral, v gosteh pa zagotovo ne) tekme je bilo videti, kot da je za njim toliko kilometrine kot za Jasminom Hukićem, ki je prispeval še točko več (trojke 4:6), petkrat podal in tekmecem ukradel štiri žoge. Pri vodstvu kluba si je še izboljšal pogajalska izhodišča pred podaljšanjem pogodbe, čeprav je bilo že prej jasno, da ljubljansko moštvo igralca njegovega kova nujno potrebuje tudi v prihodnji sezoni, posebej zato, ker se ne more vselej zanašati na Marka Miliča. Kapetanov vložek je bil tokrat manjši kot ponavadi, vendar še vedno dragocen tako v obrambi kot na začetku drugega polčasa, ko je njegovo moštvo dokončno strlo odpor gostiteljev. V nadaljevanju je lahko mirno prepustil mesto Mihi Zupanu, ki mu je uspelo praktično vse, česar se je lotil, piko na i pa sta z atraktivnim »alley-oopom« postavila prav tako prebujena Američana Maurice Bailey in Ronell Taylor. Še pred nekaj dnevi si v Beograd nista upala, zdaj pa sta tamkajšnje gledalce prepričala, da so jima glasno zaploskali in se na drugi strani smejali, ko so nekaj podobnega neuspešno poskušali tudi domači igralci.