K Ratoši nas je napotil eden od izbirčnejših članov iz širšega požeruškega kroga, tako da je Ilovarjev trio, parkirajoč ob slikoviti cerkvi, nestrpno ovohaval zrak. Zrak v notranjosti prijetne družinske gostilne ob vaški cesti pa je razločno vonjal po ribah in olivnem olju in v potrditev glavne struje smo v med kosilom in večerjo prazni jedilnici zalotili tudi samotnega Italijana, ki se je ravno mastil z velikanskimi, na žaru pečenimi škampi. Se na robu območja terana, streljaj od Sežane, izplača navaliti na morske ribe? Med tirado, ki nam jo je oddeklamiralo prisrčno domače dekle, se je uho kar samo zatikalo ob vabljive besedne zveze, tako da je enotno Konzumovo telo pretresla nepreklicna shizma, ločitev na mesojedo in ribojedo frakcijo. Obe sta spočetka še spravaško pomlaskali pogrinjek, nežno kozjo skuto ter na deski, z nožem postrežen bel kruh domače peke, potem pa krenili vsaksebi in na koncu primerjali izsledke. Izsledki se močno nagibajo dol s Krasa proti morju, kjer plavajo organizmi, ki jih gospa Ratoša v kuhinji čimmanj trpinči ali sploh pusti pri miru, tako kot surove, le iz oklepa slečene škampe ali nastrgano rakovico, morskega pajka, ki je pripomogel k popolni zmagi hladne predjedi. Pri Ratoši ne boste srečali paradižnikovega šuga, ki ga na obali tako radi prodajajo kot juho, temveč dovolj bistro, a mehkužcev in ribe bogato župco, za toplo predjed pa bi se veljalo pregrešiti čez askezo in si omisliti z vinom in drobtinami in parmezanom in predvsem pametno mero gratinirane kapesante. Čeprav je ata Ilovarja mikalo, je škampje velikane prepustil poznejšim rodovom, si med ponujenimi študiozno izbral porcijsko škarpeno in v bistvu ubodel dovolj sočno in z omakcami neoskrunjeno ribo, medtem ko bi se, kot že tolikokrat doslej, dalo razpravljati o statusu zraven (cel čas?) pečenega krompirja. Medtem sta se mesojedca brez večjih izgub, le s pripombami glede tankosti pršuta, prebila čez na mozzarello spominjajoč kozji sir in slastno panceto, povprečno gostilniško govejo juho in premalokrat pogreto joto ter en dva tri pospravila prav fejst rezance z divjimi šparglji, smetanast pasticcio z gojenimi beluši in domače, za odtenek predebelo valjane fuže s črnimi tartufi, ki si jih lahko omisliš z olivnim oljem, maslom ali bogatejšo omako, a vseeno ne dosegajo istrskih vzornikov. Prava čer pa je čakala šele v liku neenakomerno mehkega in sočnega florentinca z žara in predvideno težavnega roastbeefa, ki bi ga človek veliko raje videl združenega s kolegi v hladni ali topli pečenki, tako da nosu naše zapisnikarice niso skrajšale niti bajne sladice, idealna mandljeva crostata in sirov štrukelj, panna cotta s karamelo in jagodov mignon. Ma. Se vidi, kam Ratoša, ki je preživel mimo speljano avtocesto, kuhalnico moli, in sicer k rib potrebnim jedcem iz zamejstva in s celine, ki jih zna očarati tudi s primernim vinom, denimo z nagrajenim belim pinotom '99 Sakside iz Zalošč. Drugemu pa menda, ob vztrajanju pri izkazani, zelo priporočljivi skrbi za prvoten okus jedi, predstoji vsaj mičkena revizija.