Poleg hruševe rje, ki hitro pade v oči zaradi oranžno rdečih peg, se na sadnem drevju pojavljajo še nekatere druge rje. Na koščičarjih je pogosta češpljeva rja, ki jo delimo na rdečo rjo in rumeno rjo (pogostejša na breskvah). Navadno se bolezen pojavlja vsako leto, zaradi sorazmerno pozne okužbe pa škoda ni velika. Češpljeva rja je tako kot hruševa rja (smrdljivi, pa tudi samonikli brin hruška) dvodomna (vetrnice (Anemone) koščičarji). Avgusta se pojavijo na zgornji strani lista rumenkaste pegice, na spodnji strani pa oranžni prašnati kupčki s sporami, ki širijo okužbo. Med bolj znane rje na sadnem drevju spada hruševa rja, ki je škodljiva le, če je okužba močna in prezgodaj odpade listje. Sorodna rja se lahko pojavi tudi na jablanah (jablanova rja), ki pa ima manj izrazite pege in ni škodljiva. Zanimiva je zgodovina ribezove rje, ki se je sprva zadrževala le na vrsti bora Pinus cembra, kjer pa ni naredila nobene škode. Sredi devetnajstega stoletja pa so gozdarji uvozili v Evropo ameriški hitro rastoči zeleni (gladki ali Weymouthov) bor, in rja je preskočila s cemprina na zeleni bor, z alpskega bora pa na gojene vrste ribeza. Čez čas so začeli izvažati sadike zelenega bora v Ameriko, s sadikami pa je v novo okolje prispela tudi škodljiva rja. Ker so bili ameriški petiglasti bori povsem neodporni na novega prišleka, se je bolezen v mahu razširila in naredila ogromno gospodarsko škodo, saj je propadlo na milijone hektarjev borovih gozdov. Tako je človek kot že večkrat poskrbel za širjenje nekaterih bolezni v območjih, kjer je prej ni bilo. Pri nas je rja škodljiva na zelenem boru in na črnem ribezu. Junija se pojavijo na zgornji strani ribezovega listja rumenkaste pege, na spodnji pod njimi pa rumenkasta prašnata ležišča letnih spor, ki širijo bolezen, tako da je kmalu vsa površina prekrita trosi. V poznem poletju se oblikujejo na spodnji strani listja rjavkasta ležišča zimskih spor, ki še isto leto preidejo (najpogosteje z vetrom) na zeleni bor. Okužijo iglice in skoznje poženejo v skorjo poganjka. Ribezovi grmi lahko odvržejo že takoj po obiranju večino listja, tako da so preostali del leta povsem goli in zato manj pripravljeni na zimo. Kjer so okužbe pogoste in vsakoletne, moramo škropiti z ustreznimi fungicidi (baycor, euparen ipd.) takoj po obiranju (vsaj dvakrat na deset dni). Kljub temu pa je ribezova rja nevarnejša zelenemu boru, saj povzroča propadanje te drevesne vrste. Ko skalijo spore skozi iglice in prodrejo do lesa, se micelij nezadržno širi po deblu in vejah. S prekinitvijo prevodnega sistema, po katerem se pretakajo hranilne snovi, propadejo sprva veje, kasneje pa cela drevesa. Razvojni krog rje pa še zdaleč ni dokončen, saj se ponekod pojavljajo okužbe na črnem ribezu, čeprav ni v bližini zelenega bora. Predvidevajo, da rja zmore tudi brez gostitelja in prezimi v odpadlem listju.