Zaradi vse hitrejšega naraščanja prebivalstva bo kmalu težko pridelati dovolj hrane tudi s pomočjo sredstev za varstvo rastlin, kaj šele brez njih. Stopnja izkoriščenosti tal je največja v Evropi (32 % od skupne površine), zato se tu porabi več kemije, kot drugje. Z njo pa ne dosegamo samo večje pridelke na hektar, pač pa tudi preprečujemo kontaminacijo hrane s škodljivimi snovmi, ki jih izločajo škodljivci, glive in pleveli. Različni toksini in mikotoksini lahko povzročijo številna, tudi rakasta obolenja, čeprav so povsem naravne snovi. Po nekaterih podatkih je kar 25 % kmetijskih pridelkov onesnaženih z mikotoksini, med katerimi so tudi takšni, ki so resnično nevarni za zdravje ljudi. Aflatoksin je pogost v plesnivem koruznem zrnju, zemeljskih oreških in bombažnem semenu. Znani so primeri, ko je umrlo na stotine ljudi, ker so jedli s plesnijo okuženo koruzno zrnje. Za aflatoksin je prav tako značilno, da se lahko preko onesnažene krme in gojenih živali prenese v mleko, sir in jogurt. Podobno deluje tudi glivični (Claviceps purpurea rženi rožiček) alkaloid, ki lahko povzroči množične okužbe epidemskih razsežnosti. Ena zadnjih je bila l. 1978 v Etiopiji, kjer je za posledicami uživanja okužene hrane umrlo ogromno ljudi, mnogi pa so ostali vse življenje invalidi. Tudi šklup na jabolkah, monilija in druge bolezni niso nedolžne, čeprav nekateri zmotno prisegajo na takšno hrano (pikasti plodovi, nagniti, fižolar...) kot zdravo in bio. Po nekaterih podatkih bi z opustitvijo rabe sredstev za varstvo rastlin pridelki zelo padli; koruze za 50%, riža za 63%, pšenice za 38 % itd. Nižji pridelki bi zahtevali vedno nove površine za pridelovanje, te pa bi lahko dobili samo s krčenjem gozdov, izsuševanjem močvirij ipd. Kako bi to vplivalo na divji živalski in rastlinski svet, ki je že zdaj marsikje ogrožen, si lahko samo mislimo.