Pri delitvi kmetijskega gospodarstva na več gospodarstev vsako novo z delitvijo nastalo kmetijsko gospodarstvo pridobi referenčne količine, ki so mu bile sporočene. Če na ta način ni mogoče razdeliti referenčne količine, se upošteva dogovor, ki ga upravičenci sklenejo v treh mesecih po delitvi. Če dogovora ni, se referenčna količina razdeli glede na zemljišča, razen sadovnjakov, vinogradov, hmeljišč, gozdov, stavbnih zemljišč, nerodovitnih površin in vrtov, pri čemer je kot najmanjša še upoštevana površina določen en hektar primerljive površine (s predpisanimi koeficienti za preračun površin z različno rabo). Pri tem se planine štejejo za četrtino, pašniki za tretjino, trajno travinje z eno košnjo za polovico primerljive kmetijske površine, medtem ko se trajno travinje z dvema ali več košnjami, gojeni travniki, njive v kolobarju in druge kmetijsko uporabljane površine upoštevajo v celotni površini. Na zahtevo, ki jo upravičenec poda do konca kvotnega leta, v katerem začne veljati delitev kmetijskega gospodarstva, sme pristojni organ odobriti, da se pri delitvi gospodarstva ne deli referenčna količina, če to prispeva k izboljšanju proizvodne sestave ali k ekstenzifikaciji prireje mleka. S takšnim predlogom morajo soglašati vsi »lastniki« oziroma bolje, nosilci kmetijskega gospodarstva (§ 6). Referenčna količina, določena za neposredno prodajo, se v primeru delitve kmetijskega gospodarstva ne deli, če je izkazano, da je dodelitev referenčne količine za neposredno prodajo treba pripisati predvsem prizadevanju dosedanjega imetnika gospodarstva in krajevni bližini potrošnika (§ 33.4.2).