Predvidevanja so v mednarodni politiki sila nerodna reč. Odločitev skupščine Republike srbske, da zavrne Vance-Ownov načrt, je to pokazala zelo nazorno. Po prvi zavrnitvi načrta je večina komentatorjev navajala kup povsem razumljivih razlogov, zakaj je do tega moralo priti. Po vrhu v Atenah so isti komentatorji nazorno pojasnjevali, zakaj je bilo logično, da je Radovan Karadžić podpisal mirovni načrt. Sicer zmeraj dobro obveščen Stojan Cerović je v TAGESZEITUNGU pojasnjeval, da se je to moralo zgoditi zato, ker je Boris Jelcin zmagal na referendumu in so se Miloševiću po robu postavili Črnogorci, za RFI pa poročal o zatonu Šešljeve kariere. Tudi beograjski profesor mednarodnega prava Vojin Dimitrijević je za DEUTCHE WELLE zatrdil, da sta za »spremembo stališč Srbov do ustavitve vojne v Bosni bila odločilna dva razloga«, namreč »vse večja verjetnost, da bo Zahod posredoval«, in »grožnja, da bo odpravljena prepoved dobave orožja Muslimanom«. Dan potem je bil načrt znova zavrnjen in komentarji so bili spet polni razlogov, zakaj je bilo to povsem realno pričakovati. t Kar seveda sploh ni nenavadno. Tudi v Sloveniji smo spremljali izjave vojaških strokovnjakov, ki so trdili, da vojne v Bosni ne bo, že čez štirinajst dni pa na televiziji pojasnjevali vzroke konflikta in predlagali rešitve. Toda v zgodovini je veliko tudi bolj imenitnih mož napačno predvidelo na prvi pogled jasne dogodke. Leta 1776 je George Washington dejal, da je »usoda naše dežele odvisna samo še od prizadevanj nekaj tednov«. Vojna za neodvisnost je nato trajala sedem let. Februarja 1792 je britanski premier Pitt zmanjšanje stroškov za obrambo (in še posebej za mornarico) utemeljil s tem, da »brez dvoma še nikoli v zgodovini te dežele ni bilo obdobja, kakršno je sedaj, ko bi iz položaja v Evropi lahko z večjo upravičenostjo pričakovali petnajst let miru«. Samo dva meseca kasneje je bila vsa Evropa v vojni in čez manj kot leto dni je bila v vojno vpletena tudi Velika Britanija. Šest tednov pred oktobrsko revolucijo, marca 1917, je Lenin skupini mladih socialistov v Zürichu zasanjano dejal: »Mi starejši ljudje verjetno ne bomo doživeli odločilnih bitk ruske revolucije.« Manj kot leto kasneje so se odločilne bitke ruske revolucije začele pod njegovim vodstvom. t Povprečnih in dolgočasnih predvidevanj o tem, kako bo in kako ne bo vojna v Bosni in Hercegovini sedaj končno ustavljena s kirurškimi napadi letal zveze NATO na srbske cilje, se v tem, menda znova najbolj odločilnem tednu, skorajda ne da več prebirati. V takšne pravljice verjamejo samo še slovenski obrambni minister in nemško časopisje. Medtem ko se zavezniki pričakajo v Bruslju, TAGESZEITUNG namreč že piše o 100.000 vojakih zveze NATO, ki bodo osvobodili dva koridorja, široka 50 kilometrov, KLEINE ZEITUNG pa predvideva, da »smo v najpomembnejši fazi bosanskega spopada«, kjer najpomembnejša odločitev ne bo sprejeta na Palah, pač pa »na potovanjih ameriškega ministra za zunanje zadeve«. t Bolj zanimivo je to, kar se medtem dogaja na obrobju prizorišča, v katero so uprti reflektorji svetovnih medijev. Za Makedonijo namreč dodatne sankcije, kot je za AP povedal šef misije za nadzor sankcij KVSE, pomenijo »zategovanje zanke okoli vratu«. Makedonija, ki 70 odstotkov elektrike še vedno dobiva iz Srbije, je do sedaj preživela brez pomoči Zahoda in zgolj po zaslugi lukenj v sankcijah. Sedaj je drugače. Transport prek Grčije je ustavljen, prek Albanije ali Bolgarije pa je zaradi neobstoja železnice, slabih cest in premalo dovolilnic za prevoz tako rekoč nemogoč. »Tovarne, kot je jeklarna v Skopju, so praktično ustavile delo, ker jim ne morejo pripeljati potrebnih surovin. Sadje in zelenjava gnijeta v skladiščih. Da bi razbila blokado, je Makedonija ta teden prvič uporabila svojo malo letalsko floto in izvozila jagnjetino,« poroča dopisnik AP. t Drugi prodajajo zato, ker je v bližini vojna. In kaj je mogoče prodajati, kadar je v bližini vaše države vojna? Kri, seveda. Da je to najbolj gotov in najbolj donosen posel, se je, kot poroča UPI, domislilo nekaj tisoč Bolgarov, »ki želijo v bivši Jugoslaviji in v drugih državah za trdno valuto prodati svojo kri«, po kateri je zaradi vojne v Bosni in Hercegovini veliko povpraševanje. »Zasuti smo s ponudbami ljudi, ki želijo prodati svojo kri v Bosno in Hercegovino,« je za agencijo pojasnil Ivan Stoev, sekretar Rdečega križa v Stari Zagori, mestu, 300 kilometrov jugovzhodno od Sofije. Večina ljudi, ki želijo prodati kri, je nezaposlenih, med njimi pa je tudi veliko Romov. t Res, precej morbidno. Toda tudi v takšnih mednarodno duhamornih okoliščinah se najdejo ljudje, ki znajo pokazati drugo, pozitivno stran na prvi pogled sicer grozljivih dogajanj. Tudi vojna ima namreč lahko, če je verjeti dopisniku PICOLA iz Los Angelesa Sergiu Carii, svojo dobro stran. »Po eni od projekcij korporacije RAND, ki jo je te dni objavil ameriški tisk, bi balkanska eksplozija v tem trenutku omogočila dvig ZDA, Nemčije in Francije iz recesije, in to v treh mesecih, rešila pa bi tudi Jelcinove težave. To je vojna, ki si jo vsi želijo. Skoraj 2500 raket scud sovjetske izdelave je pripravljenih, da jih prodajo Srbom (uradno bo Rusija podprla Clintona, ki ji je pravzaprav dal dovoljenje, da se znebi starega orožja), v Kaliforniji pa predstavniki treh najpomembnejših družb za proizvodnjo letal zadovoljno sučejo brke ob misli (in v upanju), da bo veliko ameriških letal sestreljenih in bodo njihove družbe zato dobile naročila in začele proizvodnjo. Dobra, solidna vojna bi v Kaliforniji povzročila porast zaposlenosti za približno 8 odstotkov in obrat kapitala v vrednosti 600.000 milijard dolarjev v naslednjem četrtletju med zahodnimi bankami, pri čemer bi Nemčija, Francija in Velika Britanija imele zagotovljeno vsoto, nujno za že dogovorjeno rekonstrukcijo. Zgodba, ob kateri se zgroziš, toda cinična in realistična.« t Članek morda ne bi bil vreden pozornosti, če ne bi bil pisec vsaj dosleden. »Konec koncev bi morali biti zadovoljni tudi mi, Italijani, ker bo vse to pomagalo tudi našemu gospodarstvu. In še toliko bolj, če bo kakšen scud padel na Ancono. Že je namreč pripravljen tudi mednarodni finančni načrt za jadranske regije. To je podobno deliriju, vendar je resnično in sodeč po ameriškem tisku bodo za to odgovorni vsi, od Vzhoda do Zahoda.« t Vse to se morda zdi neumno in malo verjetno, toda v mednarodnih odnosih je očitno treba računati z vsemi možnostmi in zato imajo tudi takšna razmišljanja lahko svojo težo. Ne bi bilo prvič, da bi se avtoritete motile in da bi se napovedi nepoznavalcev izkazale za točne. Konec koncev še ni tako daleč čas, ko smo bili Slovenci skupaj z drugimi Jugoslovani tretja ali četrta skupina največjih potrošnikov iz tujih držav v Avstriji. In takrat bi le malokdo verjel, da nas bodo nekaj let kasneje na tem mestu zamenjali - turisti iz nekdanje ZSSR, sedanje Skupnosti neodvisnih držav. Samo lani so namreč ti turisti, kot z Dunaja poroča UPI, za nakupe v tej državi porabili 24 milijonov dolarjev. Več (29,2 milijona dolarjev) so v Avstriji porabili samo še - Nemci.