Drugače je k raziskavi pristopil Igor Grdina v referatu Glasbeniki, akademiki in preganjalci čarovnic. Začel je s 13. decembrom 1701, ko so se na dan sv. Lucije v veliki dvorani ljubljanske škofijske palače zbrali člani Academiae operosorum pod vodstvom stolnega prošta Janeza Krstnika Prešerna. Že Academia operosorum je prek svojih članov vzpostavila intenzivne stike s tujimi izvoljenci muz, ni pa sprejela vseh kranjskih učenjakov, kot na primer najpomembnejšega socialnega filozofa Franca Albrehta Pelzhofferja, barona Schönauskega, ki je prvi v politiki videl sredstvo oziroma orodje javne blaginje, ne pa vrednoto samo po sebi. Operozi so bili, kot je menil Grdina, dokaj preciozni, da ne rečemo hohštaplerski: niti najmanjšega opravka niso hoteli imeti z jezikom svoje dežele in so se hoteli razlikovati od okolice. Med ljubljanskimi operozi sta dva še posebno častila glasbo, Ljubljančan Janez Bertold pl. Höffer in Novomeščan J. J. Hočevar, in sta imela pri ustanovitvi Academiae philharmonicorum 1701 ključno vlogo. Hočevar je bil najbolj znan kot »lovec na čarovnice«, saj je Marinko Češarek s triurno torturo na čarovniškem stolu pripravil do priznanja, da je vešča, Lucija Kersničevka je priznala šele po 22-urnem mučenju, iz posebej zakrknjene Anke Končarice pa priznanja ni mogel izvleči, zato je morala še naprej gniti v ječi ... Hočevar pa se je v večernih urah relaksiral z muziciranjem.