Zato pri tem primeru sploh ni pomembno, kaj si mislimo o Nežmahovih sklepih in komentarjih. Pomembno je dejstvo, da je to prvi in precedenčni primer, kjer novinarju zaradi njegove kritike politika grozi zaporna kazen. Razlika med evropskimi in slovenskimi standardi je seveda očitna; na evropskem sodišču je mož, ki je predsednika svoje vlade ocenil kot nemoralneža in nečastnega človeka gladko dobil tožbo, v Sloveniji pa si komentator, ki lokalnega politika na osnovi njegovih lastnih izjav oceni z prav nič hujšimi izrazi prisluži mesec dni ječe. Da o "merilih tujega tiska" raje sploh ne govorimo. Na naslovnici zadnjega Economista je na primer naslikan Major z rogovi, zraven pa je zapisano, da je ministrski predsednik "nor" in ne vem kaj še. Pa najstarejši politični tednik, čeprav šefa svoje države blati kot poblaznelo govedo še naprej izhaja brez težav. Ne gre seveda za to, da bi si človek želel takšnega občevanja s politiki; toda če je to potrebno, ima v demokracijah davkoplačevalec pač pravico, da o politikih, kadar ocenjuje njihovo javno delovanje reče da so nemoralni, da se obnašajo nečastno, shizofreno, ali pa preprosto neumno. Je kje kdo, ki si po obsodbi Nežmaha to še upa zapisati tudi v Sloveniji? In če bo takšna sodba obveljala, bodo že jutri na vrata potrkali še ostali politiki; Bavčar se bo pritoževal, da ima na karikaturah v Rolanju prevelik vamp, Janša se bo pridušal nad plešo in predolgim nosom in namesto da bi se mi hahljali bratoma Podobnik se bosta onadva hahljala novinarjem, ki bodo gnili po zaporih. Karikature bodo prepovedane z dekretom predsednika vlade, po časopisih ne bodo več pisali svinjarij, petindvajsetega maja bo Dan politika, servilni novinarji pa bodo uradniki Ministrstva Resnice. Je morda to slika prihodnosti, ki si jo želi tisti komentator osrednjega slovenskega dnevnika, ki vehementno zahteva, da naj si "novinarji svobodo najprej zaslužijo ?" Tako je, če o novinarski svobodi odločajo tisti, ki zanjo niso nikoli ničesar storili.