Že nekdaj so rekli, da se voda očisti, ko preteče zadostno število kamnov. Stari Egipčani so vedno pili vodo, ujeto med rastlinami, ker so vedeli, da te poskrbijo za čiščenje. Skratka, voda, ki teče skozi pesek, zemljo ali druge substrate, se očisti. To je dejstvo. Če pogledate na primer Dragonjo. Tam poleti tolmuni močno zaudarjajo, ker se v njih nabere listje, ki gnije in zaudarja. Ko voda priteče skozi prodni nasip na drugi strani, je čista, in ljudje se v njej kopajo. To pomeni, da je samočistilna sposobnost vode v naravi vzpostavljena, če jo človek onesnažuje ali ne. Z znanjem, ki ga imamo, so se tako že leta 1960 začeli uresničevati določeni pristopi, kako odpadne vode reševati na podlagi samočistilne sposobnosti. To pomeni, da se izkoplje jamo, izolira s folijo, vanjo nasuje pesek, posadi rastline, in voda, ki umazana teče noter, ven priteče čista. Seveda je potrebno določeno znanje o tem, kako velika površina je potrebna, kako globoko je treba seči, katere rastline posaditi, ampak tega znanja je po svetu tako veliko, da se dela res učinkovite rastlinske čistilne naprave. Sistemi uporabe samočistilne sposobnosti vodotoka so za nekatere vrste onesnaženja pravzaprav edina možnost. Na primer za netočkovno onesnaženje s polj, cest in drugih razpršenih virov onesnaženja. Sem spadajo ne le rastlinske čistilne naprave, ampak tudi vegetacijski oziroma blažilni pasovi, skratka vse, kar dodatno čisti vodotok.