Zdaj sva pa tam, ko bo, po osmih sušnih letih brez celjskega poslanca v državnem zboru, roso celjske suše trosila po Ljubljani le ena izvoljena kandidatka, in sicer Andreja Rihter, ki je po sistemu, kakršnega pač imamo, dobila dovolj glasov za vstop v slovenski parlament. Kaj se je zgodilo, bodo povedali analitični strokovnjaki, zame je nezainteresiranost za našo skupno bodočnost prava mestna sramota. Najlažje je, kot si napisala v prejšnjem pismu, »obrekovati znotraj štirih sten in ne izražati mnenj tam, kjer bi bilo potrebno«. Zame, ki sem politično neopredeljen, je pomembno, da Celje predstavlja nekdo, ki zna izražati naše potrebe in interese, ne glede na politično pripadnost. Gotovo bodo kakšni kritikantski ideologi in obarvani kritizerji zagnali nekritični vik in krik nad »kandidatko levice«, ki bo predstavljala »večinsko desničarsko mesto«. Andreji čestitam in ji želim, da bo znala voziti med Scilo in Karibdo našega političnega življenja, v kar ne dvomim, saj poznam njeno omiko, delavnost, zagnanost, le Celja ne sme pozabiti, in hkrati obžalujem, da se ji ni pridružila še kakšna gospa z mojega ali Tvojega seznama.