Kako so v SDS prišli do zaključka, da bi v teh volilnih okrajih verjetno zmagali, javno niso pojasnili. Težava je namreč v tem, da ni dovolj zanesljive osnove, da bi izračunali, kako strankam v različnih možnih koalicijskih povezavah kažejo zvezde na jesenskih volitvah. Povedano drugače, veliko preveč je neznank, da bi bila predvidevanja kolikor toliko utemeljena. Prvič uporabljeni večinski volilni sistem je namreč zelo nepredvidljiv, ker prinaša popolnoma drugačno logiko priprav na volitve, kot smo jo poznali pri volitvah 1992 in 1996. Tokrat ne gre za zbiranje glasov za stranko v volilnih enotah, ampak za neposredni boj za poslanski sedež v vsakem od 88 volilnih okrajev. Tako postane strankarski zemljevid posameznega okraja nenadoma ključna zadeva. Pri nas še posebno, ker je znano, da so politične sile, pogojno rečeno, razdeljene na levi in desni blok skoraj natančno pol na pol. To pomeni, da je lahko za volilno zmago na državni ravni odločilen izid v enem samem okraju. To dejstvo seveda povečuje živčnost in večinske volitve spreminja v partijo pokra z velikanskimi vlogami. To preusmerja pozornost strankarskih volilnih strategov iz dokazovanja, kateri volilni sistem bi bil za Slovenijo najbolj primeren oziroma, kakšno pot ubrati, da bo glede na odločbo ustavnega sodišča volk sit in koza cela, v boj za to, kako bodo določeni volilni okraji. Za zdaj pri svojih okrajih precej osamljeno vztrajajo samo socialdemokrati, medtem ko se vse druge stranke zavzemajo, da se ti okraji določijo na strankarsko bolj nevtralen način. LDS recimo predlaga, da okraje izriše republiška volilna komisija.