Po nekaj volilnih obdobjih bi volilci slej ali prej ugotovili, da na večinskem delu volitev dobivajo mandate le kandidati dveh ali največ treh strank. Uvideli bi, da je glas za kandidata, ki ni pripadnik ene izmed omenjenih dveh ali treh strank, praviloma glas, ki je vržen proč, in izhajajoč iz tega utegnili svoj glas pričeti dajati ne kandidatu, ki je njihov favorizirani kandidat, temveč enemu od kandidatov strank, za katere se jim bo zdelo najverjetneje, da bodo, na podlagi izkušenj iz prejšnjih volitev, izvoljeni. Ta volilni razmislek je utemeljen, »racionalen«, kolikor ustrezno povzema usodo volilčevega glasu, ki jo ta doživlja v večinskem delu volitev. Toda ker to ni vsa usoda glasu, ki ga volilec oddaja v večinskem delu, ker torej volilci na večinskem delu volitev ne volijo zgolj predstavnika volilnega okraja, ampak se ta njihov glas upošteva tudi pri končni delitvi mandatov med strankarske liste, bi bila posledica takšnega načina glasovanja ta, da bi bile stranke, ki bi prejemale največ mandatov v večinskem delu, nadsorazmerno zastopane v končnem seštevku glasov (to je seštevku, na podlagi katerega se opravi proporcionalna delitev mandatov), stranke, ki bi v večinskem delu dobivale malo ali nič mandatov, pa v proporcionalnem delu prikrajšane. Skratka, volilni sistem zahteva od volilca, da - če seveda ni volilec dveh ali treh največjih strank - zavestno »meče proč« svoj glas za kandidata volilnega okraja (se pravi glas v večinskem delu volitev) ter da navkljub neposredni nesmiselnosti tega početja to počne zavedajoč se, da na ta način pač pomaga svoji majhni stranki v končnem, proporcionalnem razdeljevanju mandatov.