Če je bilo videti poldrugi mesec trajajoče sestavljanje vlade leta 1992 naporno delo, pa bi lahko kot pravo vojno živcev označili triinpolmesečno oblikovanje vlade štiri leta kasneje. Tudi leta 1996 je na volitvah sicer zmagala liberalna demokracija (LDS je dobila 25 poslancev, SLS 19, SDS 16, SKD deset, ZLSD devet, DeSUS pet, SNS štiri), a razmerje med desnico na eni strani in levico skupaj s predstavniki manjšin na drugi je bilo 45:45. Po mesecu in pol ugotavljanja, ali bo uspelo vlado sestaviti Janezu Drnovšku ali prvaku SLS Marjanu Podobniku, je predsednik države Milan Kučan to delo zaupal prvemu možu LDS. Pat položaj pa se je nadaljeval, vse dokler ni glasu za izvolitev Drnovška napovedal tedanji poslanec SKD Ciril Pucko. A z Drnovškovo izvolitvijo za mandatarja težav pri sestavljanju vlade še ni bilo konec: pojavljale so se najrazličnejše ideje, najbolj nenavadna je bila nedvomno ideja o vladi narodne enotnosti, v kateri bi bile prav vse parlamentarne stranke (avtor zamisli je bil Marjan Podobnik). Ko so desne stranke Drnovška obvestile, da so se dokončno odločile, da v vladi ne bodo sodelovale, je ta skupaj z ZLSD, DeSUS in SNS sestavil levosredinsko ministrsko ekipo.