Primerjava kompromisa iz leta 1992 in današnjega, s strani strokovne skupine ponujenega kompromisa, pokaže, kako velik korak v smeri večinskega volilnega sistema - čeprav ne še tudi koraka vanj - so današnji zagovorniki nemškega sistema pripravljeni narediti. Leta 1992 je 88 volilnih okrajev ustvarjalo videz, da volivci volijo predstavnika svojega okraja. V resnici je 88 strankinih kandidatov v ravno tolikšnem številu volilnih okrajev le nabiralo glasove za svojo stranko. Nič ni pomagalo, če je kandidat v svojem volilnem okraju zmagal, prejel več glasov od vseh. Izvoljen je bil šele, če so vsi strankini kandidati skupaj nabrali dovolj glasov za izvolitev enega strankinega kandidata - pa še tedaj ni bilo nujno, da je bil izvoljen prav tisti od strankinih kandidatov, ki je v svojem okraju zmagal. Sedaj bi velika večina parlamenta dejansko bila izvoljena po dvokrožnem večinskem sistemu. Ljudje bi zares volili in tudi izvolili predstavnika svojega volilnega okrožja. V parlament bi dejansko prišlo 88 poslancev, zmagovalcev v svojih volilnih okrožjih. Res pa je, da bi ob teh oseminosemdesetih v parlament vstopilo še drugih 5,10,15 ali morebiti celo 20 poslancev tistih strank, ki bi v parlamentu bile podzastopane glede na delež glasov, ki bi jih njihovi kandidati prejeli v prvem krogu večinskih volitev.