Tako je kajpak še povsem nejasen tudi izid ponovnega, tokrat »dvojnega« poskusa obračuna s Peterletom. Namesto ugibanja je bolje presoditi, v čem (če sploh) bi bila prednost katerekoli »začasne« vlade pred sedanjo. Prvi nesporni cilj takšne vlade bi bil sporazum o izvedbi letošnjih predčasnih volitev. Te so ne samo najbolj racionalen izhod iz politične krize, ampak tudi prioriteta, ki jo zahteva nova ustava. Če bi ob koncu leta stranke melanholično ugotovile, da volilnega zakona pač ni mogoče sprejeti, in bi podaljšale mandat sedanji skupščini, bi se šele začela prava politična kriza z grožnjo razpada sistema. Sedanji trizborovski multistrankarski skupščini se namreč očitno izteka »rok trajanja«. Čedalje bolj zatikajoče se delo stalno na robu sklepčnosti nazorno kaže naveličanost večinoma neprofesionalnih delegatov oz. poslancev, od katerih mnogi najbrž nikoli več ne bodo kandidirali na nobenih volitvah. Zaradi potrebe po dvotretjinski večini kompromis o volilni zakonodaji ni kove koliko odvisen od aktualnega vprašanja mandatarstva, še zlasti ne, če v »začasni« vladi ne bi bilo nobene od strank, ki zagovarjajo »kombinirani« volilni sistem. Slej ko prej pa bodo stranke prišle do točke, ko bodo v časovni stiski preprosto morale najti kompromis. S precejšnjo verjetnostjo je mogoče napovedati, da bodo ta kompromis našle nekje blizu različice proporcionalnega sistema z volilnimi okraji (glasovi volilcev se »prevajajo« v poslanske sedeže po načelu proporcionalnosti, vendar se pri razdelitvi sedežev, ki jih je osvojila posamezna stranka, upoštevajo rezultati, ki so jih strankini kandidati dosegli v volilnih okrajih, kjer se vsaka stranka pojavi le s po enim kandidatom).