"To je medijski totalitarizem!" je robantil Lojze Peterle, predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, poslanec v državnem zboru in eden od predlagateljev zakona o odpravi posledic totalitarnega komunističnega režima. Razjezilo ga je, ker je na prvi dan razprave o "lustracijski" resoluciji na govorniški oder prikorakal dvajsetkrat, časnik Delo pa o njegovih naporih menda sploh ni poročal. Medtem ko je Peterle protestiral, so se v novinarski sobi slovenskega parlamenta držali za glavo. "Kako, da ga nismo omenili. Seveda smo ga. Na prvi strani smo ga citirali," je ropotala Delova parlamentarna reporterska ekipa, ostali poročevalci pa so se naglas režali. O. K., najbrž je Peterle svoj diskusijski prispevek iskal na drugi strani, ki je rezervirana za parlamentarne novice, bolj prestižne naslovnice pa si ni ogledal, ker je bil preveč zagret z replikami. A četudi si Peterle ne bi priboril nastopa na naslovnici, je njegova trditev o medijskem totalitarizmu zelo čudna. Kaj pa, navsezadnje, kvalificira nekega poslanca, da bi mu bil prostor v časopisu samodejno zagotovljen? Tistih 1753 glasov volilcev, kolikor jih je v občini Trebnje, kjer je kandidiral, prejel poslanec Peterle? Kakovost njegovih domislic? Usodnost njegovih dejanj? Teža njegove stranke? Ali pa si lahko prostor v časopisu izbori zgolj in edino zato, ker novinar in urednik nekega časnika presodita, da so izjave in dejanja neke osebe dovolj zanimive za trg ter dovolj usodne za javnost?