Razen če je šlo za vajo: v od boga pozabljenih Slovenskih goricah, med ljudmi, ki so za večino populacije le groteskne figure iz črne kronike, njihova medosebna razmerja pa po merilih urbane kulture vedno na meji norosti, daleč od oči javnosti. »Mi smo zahod,« o položaju svojega kraja v lenarški občini pravijo vaščani Jurovskega Dola. »Prvi smo imeli vodovod, elektriko, telefone.« Zaradi komedijanta, ekscesnika in dobrotnika Krambergerja Slovenija ni bila nič nižje v hierarhiji civilizacij: Francozi so imeli svojega komedijanta Coloucha, Belgijci imajo svojega hipija in goljufa, zaraščenega in dolgolasega Van Rossema, Američani svojega dobrotnika Perota. Molk, ki vlada o njegovem uboju v Slovenskih goricah, je prej kot molk olajšanja znak neizrekljive groze. Kot bi rekel mojster zločina: če je umorjen politik, se kmalu tudi kupovanje politikov in glasov volilcev ne zdi nič hudega, in od tega je samo še korak do političnega izsiljevanja, do groženj politikom, od tod pa do laži, goljufij in strankarskih mešetarjenj. Če tako družba stopi na kriva pota, nikoli ne veš, kje se bo ustavila. Koliko družb je stopilo na pot pogube s takim umorom, ki se jim morda v tistem času ni zdel prav nič posebnega.