V Sloveniji imamo nekakšen antikorupcijski zakon, ki od poslancev in svetnikov zahteva pisni odgovor o njihovem premoženjskem stanju. Njegov duh je preprost: če nekdo začne mandat z dvosobnim stanovanjem, manjšim avtom in drobnimi prihranki, ob koncu mandata pa odide z luksuzno vilo in šopom delnic po različnih podjetjih, bo moral do tolarja natančno dokazati, kako se je lahko iz povprečnega Slovenca prelevil v zajetnega imoviteža. Če mu tega ne uspe, je njegovo bogastvo plod korupcije: glasoval je enkrat denimo za ugodnosti tobačne industrije, drugič je nasprotoval privatizaciji igralništva, tretjič je morebiti podpiral monopolni položaj telekomunikacijskega podjetja itd. Skratka, svoje glasove v parlamentu je prodajal različnim interesentom.