Po hadezejevskem osnutku volilnega zakona za poslanski dom sabora naj bi v devetih volilnih enotah izvolili 108 poslancev, 5 poslanskih sedežev je zagotovljenih predstavnikom manjšin, okoli šest pa poslancem iz desete, posebne volilne enote, ki jo tvorijo hrvaški državljani s stalnim bivališčem na tujem. Politična javnost je bila najprej presenečena, da sta tak dogovor sploh lahko sklenili vladajoča stranka in opozicija, posebno po izjavi sopodpisnice sporazuma, predsednice kluba poslancev socialnih liberalcev Đurđe Adlešić, da je s tem sporazumom HDZ dokazala svojo zrelost oziroma spoznala slab mednarodni položaj države, »pri čemer ji samo opozicija lahko pomaga«. Čisti liberalci Vlada Gotovca so se ugriznili v jezik in bodo ob prvih znamenjih, da HDZ poskuša zlorabiti sporazum, pretrgali tovrstno dogovarjanje in sporazumevanje, napoveduje Gotovac. V dvomih sta tudi Ivica Račan in predsednik IDS Ivan Jakovčić. Ker si je tudi v državah z daljšo demokratično tradicijo težko zamisliti, da bi oblast s prepričljivo večino glasov v parlamentu prilagajala pravila volilne igre opoziciji, se vsiljuje vprašanje pravega ozadja sporazuma, ki ga je v imenu opozicije s predsednikom Franjem Tuđmanom lahko sklenil le en predstavnik. Bržkone je takšna vloga pisana na kožo Dražena Budiše, ki v koaliciji s socialdemokrati Ivice Račana opravlja vlogo pogajalca med Tuđmanom in Račanom. Tudi ali predvsem zato, ker med vsemi opozicijskimi politiki prav Budišo najbolj cenijo v predsedniških dvorih.