A vrnimo se najprej za hip v preteklost in se spomnimo, da je Slovenija ob osamosvojitvi približno 200.000 priseljencem iz drugih delov nekdanje SFRJ s stalnim bivališče v Sloveniji z zakonom obljubila državljanstvo, če zanj zaprosijo v šestih mesecih po 25. juniju 1991. Že takrat so se okoli te obljube lomila kopja, saj je bil del desno usmerjene politike prepričan, da smo preveč širokogrudni pri podeljevanju državljanstev ljudem, ki po svoji etnični pripadnosti in kraju rojstva niso Slovenci in se lahko že jutri spremenijo v nekakšno projugoslovansko peto kolono. Ti glasovi so kljub vsemu ostali v manjšini, po eni strani zaradi ostre kritike, da so taka stališča ksenofobna, po drugi pa zaradi prepričanja, da ob osamosvajanju Slovenija potrebuje notranjo enotnost, ne pa konfliktov. Ksenofobi se sicer niso predali kar tako in so hoteli tako podeljena državljanstva naknadno razveljaviti z referendumom, a ga je ustavno sodišče prepovedalo kot protiustavnega; nato so tovrstni glasovi potihnili, najbrž tudi zato, ker se je tako ob osamosvojitvi kot po njej ogromna večina neslovenskih državljanov in državljank izkazala lojalna svoji slovenski domovini. Zato so z današnjega zornega kota nekdanji pomisleki proti njim videti ne samo ksenofobni, ampak tudi žaljivi in paranoični in bi bili kot taki vredni tega, da jih na vekov veke arhiviramo kot ne preveč bleščeč del naše osamosvojitvene zgodovine.