Za veliko večino navadnih državljanov se v ponedeljek ni spremenilo prav nič. Tudi zame ne. V redu, nekateri bolj goreči privrženci političnih strank in opcij so doživljali malo bolj evforične (na eni strani) ali bolj pesimistične trenutke (na drugi strani). Vendar je Savinja v Celju še vedno tekla navzdol, barve na semaforjih so ostale enake in ponedeljkove redne obveznosti se niso spremenile. Seveda še vedno obstaja teoretična možnost, da se volivni rezultat spremeni. Namreč, pri več kot 46000 potencialnih glasovalcih iz tujine, bi lahko v primeru velike volivne udeležbe na prvih dveh mestih SD in SDS zamenjali mesti. Ali pa bi se v parlament uvrstila NSi s štirimi poslanci, kar bi pomenilo štiri poslance manj za druge stranke. Kot zdaj kaže, se takšen scenarij ne bo uresničil (In se tudi res ni, opomba uredništva), kot niso vrstnega reda spremenili glasovi po pošti, ki so že prešteti. Mislim, da tudi morebitna pritožba SDS ne bo imela kakšnega posebnega učinka in situacije ne bo spremenila, čeprav v SDS še upajo, da se bodo po številu poslanskih mandatov izenačili z SD. Moje želje? V bistvu tri. Najprej – želim, da se tale država razbirokratizira in postane državljanom bolj prijazna. Da bo vsak državni uradnik vedel, da jaz s svojimi žulji plačujem njega. Da je v bistvu vsak davkoplačevalec njegov delodajalec. Drugič: ekologija, ki naj ne bo samo mrtva črka na papirju, ampak nekaj, kar bo v svojem programu in v svojem resorju udejanjal vsak minister. Seveda s predsednikom vlade in okoljskim ministrom na čelu. In končno kadri. Dragi Borut, ljudje so glasovali za spremembe, kar pomeni, da želijo svežo ekipo s svežimi idejami, kako bolje v izzive prihodnosti. Tudi Borutu Pahorju bo še kako pomembno, da sestavi kakovostno vladno ekipo, s katero bo lahko uspešno izpeljal projekt vodenja Slovenije, na drugi strani pa mora z ekipo biti zadovoljna tudi javnost. V redu, z vsemi ljudmi vsi tako ali tako ne bodo zadovoljni, to vemo. Sam mislim, da tista prava volivna kampanja ne traja samo en mesec, pač pa štiri leta, od dneva nastopa vlade do volivnega dne. Ko ljudje ocenjujemo delo politikov ter na volivni dan z oddajo glasovnic podamo končno oceno predvsem tistih, ki so bili na oblasti. In desnosredinske stranke? Če so levosredinske stranke v preteklih letih naredile temeljito reorganizacijo, to zdaj čaka še drugo stran. Kaj bo z NSi? Se ji bo uspelo postaviti na noge in postati kredibilna konzervativna stranka? Bo nova KDS tista, ki se bo bolj uveljavila? Bo SDS prebrodila krizo, ki bo nastopila, saj očitno stranka ne bo v vladi, kaj šele, da bi jo vodila? Kdo bo novi predsednik SLS, ki bo v veliki meri začrtal politično usmeritev SLS v prihodnje? In ali bo SLS v vladi ali ne? Sam menim, da bi NSi lahko vodila Ljudmila Novak, SLS pa Radovan Žerjav, če bo do spremembe liderja SLS sploh prišlo. No – bomo videli. Kot pa sem rekel: življenje gre dalje in za vsakega izmed nas nekih velikih sprememb v naslednjih štirih letih ne bo. Vsi pa upamo, da bomo živeli bolje.