Saj ste me zasule z vprašanji, kot bi bili na kvizu za milijonarja. S to razliko, da mi niste ponudile nobenih zasilnih izhodov (vsaj polovičko ali glas občinstva, mislim na poštarja Gezo in soseda Milivoja) in mi ne ostane drugega, kot da odgovorim naravnost - in tvegam. Ne, da ostanem brez milijona, ampak da bom brcnila v temo. Poglejte, kako naj čisto zares in točno vem, ali je zaljubljena ali ne, ko pa me nikoli ni bilo zraven. Če ji padajo stvari iz rok, če poliva okrog sebe, kot da bi skozi vodomet pihala burja, potem bi rekla, da je zatrapana tako, da niti rok ne obvladuje. Če v njegovi navzočnosti govori simpatične traparije, česar, denimo, sicer ne počne, potem je razlog več za sum na kronično zaljubljenost, čeprav jo tudi jaz včasih na debelo pihnem, pa nisem zaljubljena. Ampak jaz sem druga zgodba, o kateri bomo pokramljale kdaj drugič. Če pa še drži vse tisto, kar ste zapisale o tem osemnajstletnem mladeniču, potem pa se njeni zaljubljenosti sploh ne čudim. No, zdaj smo pa pri še težjem vprašanju kaj naj naredi? Še kar naprej mu mora na različne načine kazati svojo naklonjenost, svoja čustva, mu to - ne nazadnje -namigniti tudi z besedami (bo pač morala premagati sramežljivost, sicer adijo, priložnost), kar pa, žal, vse skupaj ne zagotavlja končnega uspeha. Razlika v letih res ni bog vedi kakšna (kaj pa so štiri leta? Nič!) in on za njo vsekakor ni prestar, bi pa rekla, da je ona premlada zanj. Mogoče se v njegovem primeru motim, toda njegovi vrstniki ljubezen že povezujejo s spolnimi odnosi, družba, v kateri se gibljejo, ima svoja pravila, pravila skorajda že odraslih, in veliko vprašanje je, kako bi se vaša prijateljica znašla v tem - njej za zdaj še tujem, neznanem svetu - in kako bi njegova družba sprejela eno zelo mlado najstnico. Prosim, da ne bo pomote; nisem črnogleda, ampak previdna. Velika pričakovanja lahko prinesejo huda razočaranja. Lahko je ta mladenič še tako razumevajoč in rahločuten, vprašanje pa je, koliko zveze ima to s pravo ljubeznijo, kakršno si želi vaša prijateljica, in kako dolgo bo pripravljen čakati, da bo vaša prijateljica dozorela. Ampak nekaj pa vas prosim. Nikar, za božjo voljo, ji ne poskušajte pomagati. Ne hodite k njemu, ne razlagajte mu velikih ljubezenskih hrepenenj, ker je to vendarle izključno njuna zadeva. Razumem vašo skrb, ne razumem pa, da vam gre na živce, ker je tako zaljubljena in se zato tako vede. To res ne bi bilo prijateljsko. Rada bi vas videla, ko boste same stopile na »nori kamen«, kot pravijo zaljubljenosti. Kateri se bodo lasje »frtajčkali«, ko bo prikorakal mimo, in kateri se bo tresla bradica in katera bo jecljala in nato še tri dni vzdihovala? Drage moje, jaz sem to nekajkrat doživela in verjemite mi, nobeni ne uide, pa naj bo še tako prepričana, da je pri čustvenih zadevah neomajna kot Triglavska severna stena.