Nekaj let prej sem Rezijo, kot večina Slovencev, prvič uzrl z gorskih grebenov. Na oni strani Kanina, na rezijanski gori Sart (Žrd), sva z Dariom v gluhi tišini nad meglenim morjem uživala srečne gorniške urice. Ob štirih popoldne je iz doline, globoko spodaj, priplaval glas zvonov. Iz cerkve na Koritu, vasice, ki se je ravno izvila iz meglenega pokrivala. Prvi glas, ki sem ga slišal iz Rezije. Tako nadzemski, kot bi me hotel uročiti. Glasovi, nenavadni, drugačni, in prav zato tako skrivnostno privlačni, so me navduševali tudi pozneje. Ko mi je Dario prinesel kaseto, sta nas citira in bunkula spremljali na mnogih vožnjah. Najbolj nam je bila všeč Ta nöra ( Ta pustava, pustova ). Rezijanski zvoki, starožitna govorica, nenazadnje votla tišina, ki je je vse več v navidez izumirajoči dolini, so nam, »ta buškim« (bovškim), kot Slovencem rečejo ponekod v Reziji, nekam daleč. A je vendarle vse tako blizu, le na oni strani grebenov, v senci »gore Kaninove«, malce čez mejo.