Najlepši opis nedeljskega jutra na vasi pa je našel – spet pri Gorenjcu – Franu Saleškemu Finžgarju. »Veliki zvon je zabučal iz lin pri fari. Od gore do gore je zadonelo kakor božji glas. Na polju se je pripognilo v tiho šumečih valovih žito, vse oškropljeno s srebrno roso. Na vsako okno je potrkal glas zvona in zaklical: Otroci, nedelja! Nedelja tebi, oče, nedelja hlapcu, nedelja v hlevu. In razgrnilo se je nad faro do konca in čez konec naprej do prve in devete sosede: sveta nedelja. Pa je zavladal božji mir. Zašumela so nagubana krila, zacvrkali visoki škornji in korak ni bil prešeren in ni ga gnala skrb. Slovesen je bil in umerjen; tako se spodobi svetišču in zvon je spremenil v svetišče polje in travnik, log in goro. In na vasi! Kdo bi si upal nespodobno teči skozi vas, ali da bi zaškripalo kolo težkega voza, da bi pokal bič in klel voznik – danes na sveto nedeljo. Beli rokavci dvigajo škafe ob studencu, pri koritu se zlagoma oceja živina. Danes se ne mudi. Da bi komat oklenil Luci težko gorivo, da bi jarem stisnil roge voletu – danes? Danes postavajo fantje s konji, ki so jih prignali napajat. Brzda ne zvenči, zakaj na baržunastih telovnikih cingljajo tolarji ob težkih, srebrnih verigah. In kadar done ti, tedaj je na vasi, kakor se je zapisalo na Sinaju: Ne delaj ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec in ne tvoja živina!«