Darja, Metka in Suzana po običajnih merilih ne sodijo med korenine, prav tako ne njihov mentor Marko, saj v tej rubriki ponavadi pišemo o starejših ljudeh, a se bomo tokrat vseeno posvetili tem mladim. Zakaj, bo kmalu jasno. Dekleta iz Potočne vasi pri Novem mestu imajo namreč za svoja leta kaj nenavaden hobi: klenkanje ali žvengljanje, kakor bi rekel Marko, po rodu Primorec, ki jih je zanj navdušil. In prav to klenkanje ali pritrkavanje je pristna slovenska korenina, še kako vredna, da se o njej napiše kaj več. Že zato, ker je po nekaj desetletjih ideološkega dušenja zven iz cerkvenih lin spet svobodno zaplaval čez pokrajino. Prav tako kot glas zvonov pa svobodneje zaplava tudi pogled. In nenadoma oko opazi lepote in kulturne vrednote, ki so mu bile prej nekako skrite: skoraj v vsakem kraju je cerkev ali cerkvica, na marsikaterem griču kipi k nebu zvonik. Ponekod jih en sam pogled zajame na desetine. In vsaka cerkvena stavba je hram umetnosti in vsak zvonik nosi večje ali manjše zvonove, ki imajo tudi svojo vrednost. Kdaj se bomo tega zavedeli in kdaj bomo znali to, kar so naši predniki s trudom in požrtvovalnostjo ustvarili in ohranili za nas in naše potomce, tudi pravilno ceniti? Ceniti, uporabljati in izročati naprej! Kajti marsikaj, kar smo podedovali, je služilo svojemu namenu, pa se je znanje o tem skozi desetletja obrusilo in izgubilo.