Denimo tistile dalmatinec, ki je na povodcu dodobra upehal zajetno lastnico, da ga je odpela, zdaj pa nemočno opazuje, kako se njen kratkodlaki ljubljenec zaganja v precej manjšega kokeršpanjela ali nekaj podobno kosmatega in histeričnega. Prvinski nagon je očitno močnejši od pregovorne privrženosti gospodarici, v tem primeru ženski nedoločljive starosti med štiridesetim in grobom. V rožnati trenirki in podobno popackani beli vetrovki težko prikriva razočaranje, da je za svojega štirinožnega družabnika na lepem druga violina, pa čeprav je po videzu sodeč bolj violončelo ali celo manjši kontrabas. A ko odpre registre in obupano pokliče svojega Arona, naj, presneto, že pusti tistega kodravega cucka in – »Takoj!« – priteče k njej, njen glas zveni kakor razglašena flavta, križana s počeno harmoniko. Nič čudnega, da se Aron ne zmeni za koprneče klice, ampak še kar naskakuje črno kosmato reč, ki ji je samo zaradi mahedravih ušes mogoče določiti glavo in zadnji del.