lahko enkrat useka, če obljubi, da bo tudi on pripravljen prejeti moj udarec. A ne danes! Nak! Čez leto in dan!« Nihče niti ne črhne. Zeleni vitez se zakrohoče, njegov smeh je oster, zajedljiv. »Razumem,« reče. »In to naj bi bil dvor kralja Arturja?« Kralj se ozre v svoje viteze in prav vsak se izmakne njegovemu pogledu. »Iz česa ste sploh narejeni?« zarohni zeleni vitez. »Iz žaganja? Iz perja?« Artur napol vstane s svojega stola in se nasloni na rob mize, da se mu napnejo zapestja. »Nihče, kar nas je tukaj, se vas ne boji,« pribije. »Jaz sam vas bom kresnil. Podajte mi svojo sekiro!« Zdaj skoči na noge sir Gawain. »Nikdar!« krikne. »Ne spodobi se.« Zeleni vitez se nasmehne in se zavihti iz sedla. Za glavo je večji od slehernega moškega v dvorani. »To mi je bolj všeč,« zarenči. »Veličanstvo,« se sir Gawain obrne h kralju, »dajte mi to nalogo. Mu bom jaz zadal udarec.« »Odsekaj mu glavo,« se ujezi Artur. »To mu bo za vedno zaprlo usta!« »Povej mi svoje ime,« reče zeleni vitez in nasrši obrvi, »ker hočem vedeti, ali ti lahko zaupam.« »Gawain.« »Sijajno!« reče zeleni vitez, ki mu glas zadoni globoko iz grla. »Kje pa bom jaz našel tebe?« vpraša sir Gawain. »Saj niti tvojega imena ne poznam.« »Vse o pravem času,« odreže zeleni vitez. »Najprej me mahni, potem ti bom povedal!«