Vsekakor se je levica na tokratne volitve pripravila bolje kot na prejšnje. Zlasti v SD so, kot kaže, temeljito analizirali, kaj je prineslo zmago SDS na volitvah štiri leta prej. Postavili so jasnega vodjo in možnega naslednjega premiera – ta vloga je pripadla Borutu Pahorju, skušali so se čim bolj nazorno distancirati od nasprotne opcije, hkrati pa delovati spravno in povezovalno, ob podpori strank LDS in Zares so oblikovali neformalno predvolilno koalicijo, tako imenovani levi trojček, in tako vnaprej predstavili svoje preference glede povolilnih koalicij, celo ameriškega svetovalca za volilne kampanje so si privoščili, tako kot SDS že na prejšnjih volitvah. Na roko jim je šlo tudi Janševo vztrajanje, da je samoumevno, da po volitvah koalicijo in vlado oblikuje stranka, ki bo prejela največ glasov, ne pa, da se najprej oblikuje koalicija, ki bo imela večino glasov. Takrat so v stranki SDS še računali, da bodo oni tisti, ki bodo prejeli največ glasov, čeprav bo morda seštevek glasov za stranke levega trojčka večji. Sčasoma se je celotna kampanja prelevila v spopad med dvema vodilnima strankama dveh opcij, SD in SDS, vse druge stranke pa so delovale predvsem kot pomožna sila in podpora za eno od njiju.