S tem smo spet dospeli na znana tla, to pa postane jasno, ko preberemo, da je nered »tragičen« in ne nekaj, za kar bi lahko bili odgo-vorni ljudje. Seveda ni več nikakršnega »glasu vesti«, ki bi človeka poklical nazaj k dejanski sebstvenosti, k spoznanju, da je, za kar koli je storil ali opustil, že »kriv« /schuldig/, ker svojo eksistenco, potem ko je bil vržen v svet, »dolguje«. Toda tako kot se je to »krivo« sebstvo v Biti in času lahko rešilo z vnaprejšnjo usvojitvijo smrti, lahko pride tu »blodeča« tubit, medtem ko »je nekaj časa navzoča« v zdajšnjem kraljestvu zablode, v mišljenju v stik z odsotnim. Razlika pa ostaja v tem, da tu odsotno (bit v svoji trajni skritosti) nima zgodovine v območju zablode in da mišljenje in delovanje ne sovpadeta. Delovati pomeni bloditi, iti v zablodo. Upoštevati je treba tudi, kako je prejšnjo definicijo biti-kriv kot središčne lastnosti tubiti, neodvisne od vsakršega posebnega delovanja, zdaj zamenjalo »blodenje« kot odločilna lastnost vse človeške zgodovine. (Obe formulaciji sicer nenavadno spominjata na Goethejeve besede »Delujoči je vedno kriv« in »Človek se moti, vse dokler stremi«.63)