Carlos je lik, obsojen na izgnanstvo, ki se kot v začaranem krogu preliva iz odtenka v odtenek: samoizgnanstvo zaradi občutja lastne drugačnosti in krivde, izgnanstvo kot usoda, izgnanstvo iz svojega kraja in družbe. Če je v mladih letih iz hrepenenja po drugačnosti slepo sledil prejkone nejasni iluziji in idejam, ki so mu jih ponujale razmere, ter se dokončno znašel v krempljih zle usode - "Carlos je mladostnik s peščico idej, ki pride na ulico in se naenkrat znajde v hudi zmešnjavi, naposled pa je vpleten v neko smrt. To je udarec, od katerega si ne opomoreš. Številni ljudje, ki jih poznam, so v takšnem položaju" - potem se kot zrel mož, ki je čustveno izpraznjen in oropan vsakršne iluzije in čigar drugačnost je postala njegova ječa, sooča s svojo lastno preteklostjo na zavestnejši način, a z globoko krivdo. Nekoč so ga noge zanesle na pot, s katere ne more več stopiti, naredil je napako, ki je določila njegovo usodo. "V življenju je trenutek, ko dobiš dokončen udarec. To je tako, kot tista mogočna jeklena krogla, ki jo uporabljajo za rušenje hiš. Prvi udarec zatrese vso zgradbo, in čeprav je videti, da je še zmeraj vse tako kot prej, se je vsa struktura premaknila, nič ni več tam, kjer je bilo. To se je zgodilo Carlosu." Čeprav bi glavni lik rad končal svoje stanje izgnanstva, nemara skoz skrajno preizkušnjo, ki se mu ponuja, zaživel na novo, ne najde prave poti, znajde se na nevarnem ozemlju, napačnemu koraku sledi udarec usode, nemesis, kazen, kajti Bog ne dela čudežev za ljudi, ki sodelujejo v oboroženih skupinah, kot pravi Sabino. "Protagonist bi rad zapustil tisto zamejeno ozemlje, a ko to skoraj doseže, se mu zgodi tragedija. Hotel sem pokazati, kako se te male napake na začetku nekega življenja slednjič spremenijo v velike, v nekakšno usodnost." Njegovemu prvotnemu občutju krivde zaradi uboja, se pridruži še krivda, ker je spravil svojega brata v sanatorij za duševne bolezni, tema pa še druge manjše krivde, ki mu jih venomer očita eden izmed njegovih notranjih glasov, zajedljivi glas vesti, Podgana. Očitno zanj ni rešitve, krivda se nadaljuje v neskončnost zaradi novih in novih napak, in čeprav bi objektivno imel možnost izbire, sam ne more iz svojega lastnega blodnjaka. Navedek iz Ekleziasta, s katerim Atxaga odpre roman, povzema stanje glavnega junaka. Osamljen je, ker ne zmore asimilirati razpoke v svojem življenju, ki si jo je zadal z ubojem, zato tudi ne more imeti pristnih stikov z ljudmi, zato se tudi zateka v osamo. Že davno je izgubil samega sebe, tako da res nima nikogar, ki bi ga dvignil. Rešitev je lahko le izničenje, naj bo navznoter ali navzven, od zunaj ali od znotraj, v tem zadnjem dejanju nam Atxaga namreč pušča možnosti odprte.