Glavna vrlina mesta je, skratka, njegova navidezna neprizadetost. Imam psa, ime mu je Pikipikipikipiki, količina njegove živosti je posledica moje volje - in z mestom je natanko isto. Tako je včasih hkrati - pač po potrebi - nema priča in "trobenta, ki se v trobentico uskoči, ta pa se razraste v tišino, lepa cvetka, a zanič glasbilo" (Življenje je sen - zagotovo), kurba in maternica, opominjajoči tovariš in brezdelni veter. Vse, skratka, zate, svojega edinega gosta, svojo krasno malo egoistično naselbino. Pa si poglejmo kratek primer: ti na avtobusu (vozi šofer, čigar žena v porodnišnici na drugem koncu mesta pravkar rojeva, on pa ni dobil zamenjave in plačo ima že itak nizko), mimo tebe kolesar z nujno pošiljko na hrbtu in divjim glasom v slušalkah, pred teboj deklica z žogo še od novega leta, ki ji je pravkar ušla na cesto, kjer jo je povozil osebni avtomobil, njo pa so zgledno naučili, da ima sicer, prav kot ona, tudi žoga dušo, a da ena duša (dekličina) svojo neposredno okolico, to je telo, veliko bolj nujno potrebuje kot žoga svojo plastiko, pelješ se mimo stolpnice, v njej živi medijska zvezda, s katere pravkar pleza njen zadovoljen ljubimec, medtem ko ona išče cigareto, ura pa je pol dvanajstih dopoldne in je torej za prodajalko v trgovini pod stolpnico mimo že pol šihta, pravkar jo je ogovoril novodobni japi, ki je pri petindvajsetih ustanovil svoje podjetje, v kodrastih laseh ima briljantino, okoli vratu zlato in v žepu denarja, kolikor ga prodajalka zasluži ves mesec, rekel ji je "ti" in jo itak obravnava kot nekaj sebi neprimerno nižjega, medtem zazvoni prenosni telefon in maziljencu sporočajo, da njega in njegove zvečer čaka horda ljubkih deklet, da se z njimi poda v "življenje", prodajalka vzdihne, pomisli na svojega prešvicanega moža, ki bo spet bral časopis in rigal ob ričetu ter potem zaspal na kavču v kuhinji, mimo gre gledališki kritik v zrelih letih, ki si v brado recitira Shakespearov sonet, na križišču se, ne namenoma, zaletita go-go plesalec in mesarjeva pomočnica, na drugi strani lepilec plakatov v slovo poljublja svoje dekle, ker je pravkar pripeljal drug, njen avtobus. Ne, to ni Handke, to ni "Ura, ko nismo ničesar vedeli drug o drugem". (Vse) to je Mesto.