Poleg njega stoji 'negiben' model, ki v roki, stegnjeni proti nebu, drži celotno kožo. Nonšalantno vrženo prek roke kot dežni plašč. Videti je lahka, a ima vsaj takšno težo kot človekovo okostje. Na drugi strani so razstavljena pljuča. Bledo siva zdrava pljuča, poleg njih pa z velikanskimi črnimi otoki posejana pljuča kadilca. Ponekod se ti otoki združijo v črno kopno in sivo barvo v zgornjem robu povsem nadomesti črna. Naslednji model prikazuje položaj notranjih organov in medsebojno prostorsko usklajenost le-teh. Prerezan je na 5 vertikalnih delov. Srce leži v sprednjem spodnjem medplučju, grlo poteka pred požiralnikom … Je eden redkih eksponatov, ki ne prikazuje sestave in lege mišic, zato so kožo pustili na njem. Ob malce natančnejšem opazovanju telesa na njegovi roki opazim tatoo. Na bledi usnjeni koži sedi na skrčenih kolenih vpadljiva ženska. Na drugi, bolj oddaljeni strani, ki je zato ne vidim tako razločno, pa je neki bolj grozljiv, temačen tatoo. Tak, kakršnega si po navadi zaželijo moški, ki želijo biti na pogled strašni, zastrašujoči, vsaj v očeh drugih, če že niso zares. Je mogoče, da z eksponata razberem kaj več kot le edukativno sporočilo o položaju notranjih organov, ki ga monotono bere moški glas v slušalki? Ali lahko tudi jaz, kot forenzični strokovnjaki, samo iz telesa pred sabo razberem, kdo je bil človek in kaj je počel? Pomislim, ali je tisti, ki je s tanko iglo počasi sestavljal sliko kožne poslikave, slutil, da bo večna, kot je verjetno obljubil svoji stranki … Premišljujem, ali lahko telesa dojemamo le kot anatomske modele ali je takšna miselna izolacija za nas, medicinske laike, povsem nemogoča? In zakaj v toku misli poskušam prestopiti mejo večnosti plastificiranega telesa in se vrniti nazaj v njegovo življenje - v nekaj, kar je omejeno s svojo končnostjo, a dokler obstaja, ponuja toliko različnih možnosti?