Tomovo telo je spreletaval srh. Mislil je na incident, ki se mu je prejšnji teden zgodil v veleblagovnici. Čeprav je bilo že vsega konec in v resnici sploh ni bil preplašen, se je vseeno opomnil: ne sedaj. Na Drugi aveniji je bila veleblagovnica, ljudem, ki bi hoteli kaj vprašati glede davkov, je dal telefonsko številko tamkajšnje govorilnice. Bila naj bi telefonska številka Oddelka za poravnavo, on pa naj bi bil tam dosegljiv samo od pol štirih do štirih, in sicer v sredo in petek popoldne. Tako je ob tisti uri postopal okoli govorilnic v veleblagovnici in čakal na telefonski klic. Ko je bil tam drugič in ga je začel prodajalec že sumljivo opazovati, mu je rekel, da čaka na telefonski klic svojega dekleta. Ko je prejšnji petek dvignil telefon, je moški glas v slušalki rekel: »Veš, o čem govorimo, mar ne? Vemo, kje živiš, če hočeš, da pridemo k tebi_... Če jo imaš, potem imamo tudi mi pravo stvar zate.« Vztrajen, toda dvoumen glas, tako da si je Tom misli, da gre za kakšen trik, zato ni rekel ničesar. Potem: »Poslušaj, pridemo takoj. K tebi domov.«