Dorothy ne potrebuje znanstvenih dokazov, da bi verjela temu, kar je doživela. Februarja 1959 bi morala roditi drugega otroka, a je 25. januarja začela hudo krvaveti. Poklicali so reševalce, Dorothy je dobila popadke, ker pa je občasno izgubljala zavest, so se zdravniki odločili za carski rez. V operacijski dvorani so jo pripravljali na operacijo, ko ji je zastalo srce. Nenadoma se je znašla na najlepšem in najbolj mirnem kraju, kar jih je kdajkoli videla. Rože so bile čudovite, bolj kot katerekoli na Zemlji, glasba je bila omamna, obdajal jo je občutek ljubezni in miru. Ni se želela vrniti na Zemljo. Zaslišala je glas. »Dottie, tukaj (na Zemlji) te bom pustil z razlogom.« Glas ji je začel razkrivati življenjske skrivnosti. Ko je govoril, se je Dorothy spraševala, zakaj poučuje njo, saj ni prav nič posebna, a je poslušala, da bi lahko, ko se bo vrnila na Zemljo, z novim znanjem pomagala ljudem. Ko je glas utihnil, je začela lebdeti nazaj proti Zemlji. Bližje ko je prihajala, bolj je bila pot umazana in grda. Kmalu je začutila, da se je vrnila v svoje telo na operacijski mizi. Ko se je zbudila, je vedela le, da je prejela ogromno znanja, a se ni spomnila nobene podrobnosti, je pa zaradi obsmrtne izkušnje postala bolj potrpežljiva in razumevajoča. In se odtlej smrti veseli, namesto da bi se je bala.