Pri vsakem delu je strašansko pogrešal žago. To orodje, ki ga ne moreš narediti z zasilnimi sredstvi, bi mu prihranilo mesece dela s sekiro in nožem. Zdelo se mu je, da je že čisto obseden, ker je nekega jutra zaslišal glas, ki si ga ni mogel razlagati drugače, kakor da nekdo žaga. Kdaj pa kdaj je glas utihnil, kakor da se je žagar premaknil, potem pa se spet oglasil z monotono enakomernostjo. Robinson je po tihem zlezel iz luknje v skalah, kjer je po navadi spal, se po prstih odpravil proti glasu in se spotoma pripravljal na čustvo, ki ga bo preplavilo, če se bo znašel iz oči v oči s človeškim bitjem. Nazadnje je pod palmo zagledal velikansko rakovico, ki je med nogami stiskala kokosov oreh in ga žagala s kleščami. V krošnji, dvajset čevljev visoko, je druga rakovica trgala orehe, da so padali na tla. Prihod brodolomca ju ni niti malo zmotil in sta mirno nadaljevali s hrupnim početjem.