radiev s kristalom, kot na primer v filmu Poltergeist. Po polnoči, ko televizijske postaje zaključijo s programi in odrasli že spijo, televizija začne delovati kot kristalni oscilator in sprejema nejasna sporočila iz drugega sveta. »Tukaj so!« pravi mala deklica s čudnim prizvokom v glasu, ki izraža nekaj med triumfom in naveličanostjo. Tudi v Lynchovem filmu Lost Highway [Zgubljena avtocesta] so elektronske naprave uročene. Videorekorderji, na primer, začnejo snemati sami od sebe, posnetki, ki jih kasneje predvajajo, pa ne vsebujejo le dogodkov iz preteklosti, ampak tudi tiste, ki se šele bodo zgodili. Najbolj nenavadno pa je, da mobilni telefoni nekaterim ljudem omogočajo, da so na več različnih krajih hkrati. Glavnemu junaku se na neki zabavi približa čuden moški, ki trdi, da je v istem trenutku tudi v njegovi hiši. In res je nekdo moral biti v hiši, saj dobi glavni junak posnetke notranjosti svoje hiše in celo sebe ter svoje žene med spanjem. Vendar pa znakov vloma ni videti. »Pravzaprav sem točno v tem trenutku v vaši hiši,« pravi čudni moški in povabi glavnega junaka, naj pokliče na svojo domačo telefonsko številko in zadevo takoj preveri. Na drugi strani žice presenečen zasliši isti glas. Čudni moški izbruhne v histeričen smeh. Tudi jaz imam podobno čudno izkušnjo, pripetila se mi je nekega dne, ko sem delal pozno v noč. Iz kuhinjskega koša za smeti sem na lepem zaslišal nenavadne zvoke. Zveneli so kot delčki pogovorov na policijskem radiu. Ko sem vzdignil pokrov, so glasovi utihnili, če sem ga zaprl, pa so se počasi vrnili. Sprva sem mislil, da moj spodnji sosed, okrožni tožilec, sledi policijski akciji, v katero je vpleten tudi sam. Toda ko sem ga o tem naslednji dan povprašal, se mi je smejal in mi rekel, da preveč gledam televizijo, ki jo včasih sliši iz svoje postelje. Mesece kasneje se je izkazalo, da glasovi prihajajo od neke druge sosede, osamljene, ločene gospodinje. Vse odkar se je morala umakniti iz svoje hiše zaradi požara pri sosedih, zvečer nastavi sprejemnik in lovi policijske frekvence. Rahlo spi, a posluša, in če je omenjena naša ulica, se zdrami, obleče in čaka, da jo pridejo rešit. Koš za smeti v moji kuhinji je verjetno deloval kot nekakšen ojačevalec, podobno kot če na steno prisloniš kozarec in poslušaš pogovore v sosednji sobi. Kakšen je smisel vseh teh opazovanj? Najprej opazimo najbolj očitno, tj. kako sodobni mediji radikalno uničijo tradicionalno urbanistično