o, to je bil le eden izmed udarcev, ki jih je Grmič zaradi svojega duhovniškega in političnega delovanja prenašal skozi vse življenje. Ko se je 21-letni mladenič iz Prlekije odločil, da bo postal duhovnik, se je pisalo leto 1945. Tedanja oblast mu je svetovala, naj se raje odloči za študij filozofije kot teologije, vendar je poslušal glas srca in neubogljiv, kot je zmeraj bil do vsake institucije, če je presodil, da nima prav, študiral teologijo. Po petih letih študija in novi maši ga je tedanji mariborski škof dr. Maksimiljan Držečnik poslal za duhovnika na Vransko. V župniji so že imeli enega duhovnika in ker je oblast menila, da sta dva preveč, Grmiču ni dala dovoljenja za nastanitev. Pritožil se je in po treh mesecih – v tem času je maševal za zaprtimi vrati – le dobil nastanitveno dovoljenje. Na Vranskem je ostal do leta 1968, najprej kot kaplan, nato župni upravitelj in župnik. Hkrati se je posvetil študiju in leta 1961 v Ljubljani doktoriral s tezo Teološka vsebina strahu v eksistencializmu. »Vedno me je zanimala moderna filozofija, še posebej eksistencializem. Študiral sem tudi tiste avtorje, ki so šli v smer popolnega ateizma, denimo Sartra, pa tudi Jaspersa in povsem katoliškega