Led je pravzaprav netipičen Sorokinov roman. Ta je bil namreč znan kot konceptualist, ki v svojih tekstih posnema in razgrajuje različne diskurze, predvsem diskurz socialističnega realizma. Bralec se prepusti lagodnemu toku znanih klišejev, da bi ga na koncu pričakal usodni preobrat, ko je kliše porušen, obrnjen (v slovenščino je že bila prevedena novela Začetek sezone, kjer idilično podobo lova, ki je napisana v slogu Turgenjevih Lovčevih zapiskov, zmoti dejstvo, da gre za lov na človeka). Ob izidu Ledu je Sorokin sam napovedoval veliko triologijo remitologizacije, svoje slovo od konceptualizma oziroma z drugimi besedami – novo vsebino, ne pa tudi nove forme. Ta nova vsebina naj bi bilo slovo od civilizacije ter iskanje izgubljenega raja, prebujanje pozabljenega »notranjega glasu srca«. Pa vendar se vam bo po branju Ledu takšna razlaga zazdela cinična. Prebujevalci src niso prav nobena srčeca, prav nič mehko-srčnega ni v njih. Z motivom srca jih povezuje predvsem lava krvi, ki dere skozi roman. »Gôvori s srcem!« ni poziv k dobroti, pač pa stavek, ki dobiva grozljiv pomen; svetlolasi glavni junaki imajo prej podobo srhljive nacistične struje kot pa dobrohotne duhovne združbe. Ima pa poziv še en pomen, na katerega v spremni besedi opozarja Miha Javornik. Brat Bro pojasni, kaj se je zgodilo z ljudmi: »Začeli so živeti z razumom in tako postali sužnji mesa. Njihova usta so govorila v jeziku razuma in ta jezik je kot mrena prekril ves vidni svet. Ljudje niso več videli stvari. Začeli so jih misliti.« Napaka je torej v raciu, jeziku. In s tem Sorokin tako kot v prejšnjih delih spet napada totalitarnost jezika. Le da v Ledu ne obračunava s totalitarnim diskurzom, pač pa se spravi kar na govorce same.