takratne prilike, mnenje, da je bila mišljena epidemija. Zakaj človeški spomin je tak, da se prilagodi tistemu, kar se dogaja.86 V nesreči je spomin še šibkejši. Tukidid sklene s pripombo: »Če bi kasneje še kdaj prišlo do vojne z Dorci in bi zaradi nje nastala lakota, sem prepričan, da bi prerokbo tudi v tem primeru ustrezno prikrojili.«87 Glas se zatrese, pomen besede se zabriše in že uho skuje drug verz, usta zamrmrajo novo zgodbo. Le kako naj verjamemo govoricam, če pa sedanjost potvarjajo prav pred našimi očmi? Ne smemo jim zaupati, zlasti ne glede pradavnih časov. Zato je treba molčati. In takšno obnašanje Tukidid pripiše Atencem, ki so prišli v spartansko skupščino, da bi razčistili nesoglasja, zaradi katerih so nasprotovali Korinčanom: »Čemu vam govoriti o davnih dogodkih, ko pa pričajo o njih le govorice, ki krožijo koaí , in ne tisto, kar so na lastne oči ópsis videli naši poslušalci.«88 Drugi očitek poslušalcem in pripovedovalcem: lahkovernost. Rajši kar verjamejo opravljenim dejanjem (hetoîma),89 kot da bi preverili, kaj je res. Tukidid se zgraža: »Ljudje namreč slepo zaupajo starim poročilom (akoaí), ne da bi jih preverili, pa četudi govorijo o njihovi domovini.«90 Bolj radikalna kritika tradicije kot procesa prenašanja in spreminjanja sploh ni mogoča.91 Tudi bolj