V sindikatu sem po funkciji sekretar in po statutu med dolžnosti sekretarja sodi pisanje ASI-jevih sporočil za javnost. Ko so ubili Đinđića, smo tisti, ki smo spremljali poročanje elektronskih medijev, videli noro idealizacijo ubitega iz njega so ustvarjali demokratičnega boga, ki je svoje srce položil na oltar demokracije itd. Menili smo, da je to nesprejemljivo in da je v temu neredu potreben glas razuma. Napisali smo sporočilo za javnost oziroma predstavili svoje poglede na celotno dogajanje. V besedilu smo obsodili razglasitev izrednih razmer, ki niso imele le tipičnih totalitarnih vsebin, ampak so prepovedovale kakršnokoli sindikalno delovanje, stavke; vse to pod pretvezo, da bo prepoved stavk Srbiji v pomoč, da ujame Legijo in druge Đinđićeve morilce. Na dan umora smo srbskim medijskim hišam poslali omenjeno sporočilo, vendar ga nobena ni objavila, saj je bilo v izrednih razmerah medijskim hišam v zvezi z izrednimi razmerami prepovedano objaviti karkoli, kar ni odobrila državna cenzura. Dva dni za tem se je pri meni pojavila policija in mi preiskala stanovanje. Predvidevam, da so iskali kaj nelegalnega. Ker niso našli ničesar, so me odpeljali na postajo, me tam zasliševali o besedilu itd. V zaporu sem preživel tri prelepe dni in noči z zelo zanimivo ekipo ljudi, saj sem bil klasificiran kot oseba, povezana z umorom. V celici sem bil skupaj z ljudmi, ki so bili obtoženi nabave orožja, s katerim je bil umorjen Đinđić, nabave avtomobila, s katerim so storilci pobegnili s kraja zločina itd.