No, posledice za politične stranke niso usoden problem izbrisanih. Z nategovanjem okoli izbrisanih bo podobno kot ob problemu džamije največ izgubila slovenska država. Po eni strani v ekonomskem smislu, ker bodo vsa ta dogajanja, podobno kot dolgovi Ljubljanske banke, zapirala pomembno tržišče za slovensko gospodarstvo. Še bolj pa bo to škodilo mednarodni podobi in ugledu države. Če je bila v očeh mednarodne skupnosti Slovenija doslej praviloma predstavljena kot enkratna zgodba o uspehu posttranzijske, še zlasti balkanske države, jo številni komentarji in izjave zdaj ocenjujejo kot državo, ki je zgolj pritajila svoje ksenofobne potenciale. Da se skratka vrača na Balkan, v najslabšem pomenu besede. Vse od osamosvojitvene vojne se o Sloveniji ni toliko pisalo kot v zadnjih dveh mesecih. Največ zapisov v najbolj odmevnih in uglednih tujih medijih je bilo posvečenih prav izbrisanim in džamiji. In, kolikor je bilo moč zaslediti, v tem času o tej problematiki ni izšel en sam članek, ki bi z odobravanjem in naklonjenostjo ali pa vsaj z razumevanjem poročal o Sloveniji. Še več. Namigujejo, da se pristopna pogajanja z EU ne bi končala tako gladko in uspešno, če bi problem vzniknil prej. In ravno tisto, kar Janez Janša šteje za največji uspeh visok, skoraj stoodstotni delež glasov proti zakonu in posledično proti izbrisanim je največkrat ocenjeno kot groteskna podoba Slovenije. Če se demokracija s čim ne more ponašati, je to gotovo enoglasnost o javnih vprašanjih. A Janše to zdaj ne skrbi kaj prida.