Dolgo nisem slišal Mariejinega glasu po telefonu, samo prasketanje, šume in odmeve njenih korakov, potem pa kot v vrtincu nagle korake v podzemnih galerijah louvrskega Carrousela, jaz – ali ona –, ne vem več, ulica Rivoli je bila prazna ob izhodu s podzemne, pločnik razbeljen v težkem in tresočem zraku vročega pariškega popoldneva, rešilni avtomobil je bil parkiran počez čez vozišče in promet na ulici Rivoli je bil prekinjen, veriga policistov je zadrževala gručo ljudi pod oboki na terasi neke kavarne v zmedi sončnikov in slamnatih stolov, druga gruča ljudi se je zbrala na označenem cestnem prehodu, gasilci so odhajali in prihajali po vozišču z odejami, kisikom, avtobus je obstal pred vhodom v ozko galerijo, ki vodi pod oboki paviljona Rohan v smeri proti trgu Carrousel, avtobus je bil prazen, ni bilo potnikov, vrata so bila na široko odprta, več gasilcev je klečalo pred vozilom na tleh ob robniku pločnika ene izmed ulic, del avtobusa je bil privzdignjen s pomočjo vitlov in lesenih desk, po tleh so ležali material za reševanje ponesrečenih ljudi iz vozil, kovinske žage, obramnice, gasilni aparati in plinske jeklenke, reševalci v belih srajcah so bili sklonjeni nad neko postavo, od katere je bilo videti le noge, mogoče je bil človek, stisnjen pod kolesi, ničesar ni bilo videti, sonce je bleščalo v oči in Marie je izgubljala zavest, se skoraj onesvestila, v prsih jo je tiščalo, vročično je iskala sončna očala v torbici in neuspešno brskala po njej, vsebino je stresla na pločnik, ključi, pisma, potni list, kreditne kartice, vse je popadalo na tla, in ko je pokleknila na pločnik, jih je zmedeno pobirala, metala nazaj v torbo, dokler ni končno našla sončnih očal, si jih s tresočo roko nataknila in mi rekla, da odhaja domov, da na hitro spakira, takrat pa je bil pogovor prekinjen sredi stavka, njene zadnje besede so ostale nedokončane sredi naglice in niso prišle do mene, za vedno so obtičale med celinama, obvisele med dnevom in nočjo.