Kaj si je misliti, ko naletiš na nekoga, ki ti v cede spravi na pesmi sesekljano mineštro iz diska, popevkarskega saharina, soula, težkokitarskega in mehko zabavljaškega funka, metala, grindcora, vazelinskega stiskanca, polke… Ne da bi posebej omenjal, da se da iz te župce pobrati cinke Red Hot Chilly Peppers, Metallice, Stonesov, Suicidal Tendencies, Napalm Death, da iz A Forest Curov naredijo industrijsko-Shadows-metal simfonijo in iz J. J. Burnelovega Freddieja Lakerja ljubezensko izjavo Faith No More. So mar tudi na Finskem Weird Al Jankovići? Torej, ne, ker Waltari ne gre toliko za parodijo, še manj za rimano duhovičenje na prvo žogo in so navezave le malokrat v oči bijoče. Med sabo kot dan in noč različne skladbe povezuje le eno ali dvoje; bolano veseli glas pevca ter bolestno nagnjenje do distorzije in veličastnih aranžmajev. Veselost bo, kot kaže ovitek z razneženim laponskim atejem in besedila, prežeta z izgubljenim severnjaškim občutjem ter kako bebavo odo naravni lepoti in radostim življenja, strategija za preživetje v samomorilcev polni deželi jezer. A aranžmaji so na poti k globalnemu topilnemu loncu, tudi z etno prispevkom laponskega zbora Dekleta iz Angela in revijskih trobilcev Ma'Baker, na ognju muzike z UKV radijskih valov in ne kratkovalovne eksotike. Primerjave so maloštevilne in se glede neprimerljivosti in očitno sprevrženega okusa, kar se mene tiče, končajo pri Waltarijevih švedskih sosedih Omnitron. Prav obratno pa je s, to si že ni tako težko predstavljati, hiti, in najmočnejši, naslovna tekkno/metal lepljenka So Fine, je morebitnim deejayem na voljo tudi v EP formatu (žal ne na vinilu).